Multipraktični zmagovalec

Povsod je lepo, doma je najlepše. Svet je lep, lepo je pa tudi vse kar je doma okoli nas. Zato boste na blogu Domžalsko oko lahko vsak dan dobili vsaj eno fotografijo iz okolice Domžal. Vsak kraj ima tiste lepe in tudi grde plati. Domžalsko oko odkriva vse!

Zanimivo je kako znajo ljudje zaslužiti denar iz pravzaprav vsake stvari. Nekateri pridno garajo za lastnika in dobijo mizerno plačilo za to. Drugi so lastniki in nekdo drug dela zanje. Nekateri so tajkuni, ki so imeli srečo, da so se ob pravem času znašli na pravem mestu dovolj pohlepni, da so v okviru zakonov postali nesramno bogati.

Potem se najde tudi takšne, ki izkoriščajo nesrečo drugih za lastno bogatenje. Tukaj so predvsem farmacevti, pa tudi izdelovalci opreme za invalide in recimo zavarovalničarji(no, oni predsem prikažejo črni scenarij in potem upajo, da se ti nikoli ne uresniči), pa še bi se našli.

Seveda se najdejo tudi goljufi, ki radi na nepošten način pridejo do denarja. Nekateri izkoristijo naravne nesreče kot je bila na Haitiju, ter zbirajo prispevke za tja, ki v resnici romajo v njihov žep.

No, nekateri pa pobirajo drobtinice, ki ostanejo za velikimi. Takšnih pa je pravzaprav tudi na internetu veliko. Oglaševanje se seli na splet. To je neizogibno. Na spletu se srečuje največ ljudi in na spletu lahko tudi ponudiš samo tiste oglase, ki obiskovalca zanimajo. Spletni velikan Google ustvarja ogromen promet in ogromne dobičke, za seboj pa pusti drobtinice, ki veliko ljudem zadostujejo, da lahko preživijo oz. živijo izredno dobro.

Vedno več ljudi se odloča za samostojno kariero na spletu. Nekateri so “freelancerji”, kar bi se lahko reklo samostojni ustvarjalci, ter ponujajo svoje storitve velikim podjetjem, no pa tudi manjšim seveda. Freelancerji se praviloma zelo visoko specializirajo na nekem področju: spletni razvoj, izdelava spletnih strani, design, itd…

Je pa tudi posebna vrsta ljudi: blogerji. Mar se da res z blogom tudi kaj zaslužiti? Oz. ali se da od bloga živeti? Po svetu je mnogo ljudi, ki ne samo, da pravijo, da živijo od bloga, zelo res živijo in to zelo dobro, samo od bloganja. Zanimivo, kako lahko nekdo dejansko živi od tega, kar jaz delam izključno zaradi veselja.

Pa je v Sloveniji sploh mogoče živeti od bloganja?

Pa pravici povedano ne poznam nikogar, ki bi živel od tega, niti nisem še slišal za nikogar. Še manj, samo nekaj blogarjev se je hvalilo, da so nekaj zaslužili z blogom, kar pa je še vedno premalo, da bi si enkrat dnevno iz tega denarja kupil kosilo. Celo najbolj brani slovenski blogarji se branijo govora o zaslužkih, ker so praktično enaki ničli.

Zadnjih nekaj let sem internet predvsem preučeval, počasi pa bo čas, da se tudi sam podam v vode zaslužkov preko interneta. Ampak po vsem videnem, bi rekel, da je v Sloveniji nemogoče živeti od bloganja oz. v slovenščini je nemogoče živeti od bloganja. Enostavno imamo premalo ljudi, le veliko število obiskov pa prinese tudi denar. Danes ni dovolj le to, da se slečeš na internetu. Danes je potrebno ljudem dati kar želijo in potrebno jih je znati pritegniti. Prav v tej smeri se gibljejo moja razmišljanja.

Neglede na kakovost in uporabnost napisanega, je v slovenskem jeziku nemogoče pritegniti nekaj sto tisoč bralcev, zato bi rekel, da je prvi pogoj, da z bloganjem zaslužiš oz. se s tem preživljaš, to da pričneš pisati v angleščini. Verjetno bi šlo tudi še v kakšnem drugem svetovno govorečem jeziku, ampak ker so Američani preplavili svet s svojo “kulturo”, je angleščina verjetno najboljša izbira.

Blogi na katerih se piše o vsem mogočem načeloma niso zelo obiskani. Potrebna je usmerjenost na določeno temo. Ljudje morajo vedeti, kaj bodo dobili na vašem blogu, da se bodo še vrnili. Če tega ne bodo vedeli, se ne bodo vračali. Cilj vsakega blogarja je, da si pridobi čimveč rednih bralcev. Seveda je vsakdo vesel dodatnega obiska, ki pride na blog občasno, ampak šteje pa le baza stalnih bralcev bralcev. Ti so namreč jedro vsega obiska in kar pri oglaševalcih šteje, je le obisk.

Poglejmo si primer 24ur.com. Ta spletna stran sicer ni blog, čeprav se je kvaliteta tako zmanjšala, da bi lahko rekli, da gre za nekakšen večavtorski blog. Ustvarjalci tega portala so namreč ugotovili, da na internetu ni potrebno, da je vse zelo točno in pravilno napisano. Ugotovili so tudi, da štejejo le kliki na njihovo stran. Zato so pričeli z aktivnostmi, ki sledijo cilju čimvečih klikov. Rumene novice, golota, nenavadne zgodbe itd…To so stvari, ki privlačijo bralce. Omemba Damjana Murka sproži tudi ogromno klikov in naj se fant še tako hvali, gre pri tem le za izkoriščanje velikih. Edini, ki imajo od Damjana Murka res kaj konkretno so veliki, on le pobere drobtinice, če mu jih uspe.

V zadnjem času je spletna stran 24ur.com precej dvignila število klikov. To so storili tako, da ima večina člankov na koncu povezavo preko katere prideš na nek drug, spet njihov portal. Tista prva novica je le nekakšen “teaser” in iz enega obiskovalca na ta način naredijo vsaj dva klika.

Zavedati se je potrebno, da vsak klik pomeni denar. Če smo včasih rekli: kamen na kamen palača, bi danes lahko rekli: klik na klik bogastvo. Več klikov kot dobiš, več zaslužiš. Več knjig kot prodaš, več zaslužiš. Več kot narediš, več zaslužiš.

Kljub temu, da mnogi profesionalni blogarji dajejo vtis, da so zelo svobodni ljudje, temu vendarle ni tako. Pisanje bloga nikdar ni in ne more biti le neka občasna zabava, če to delaš za preživetje. Potrebno je imeti strategijo, ter na njej delati prav vsak dan. Res in disciplina, kot je povsod v življenju če želiš uspeti. Tudi tukaj ni nič drugače. Njihov uspeh ni prišel čez noč, še manj pa da bi bil naključen. Njihov uspeh je načrtovan in rezultat trdega dela.

Velikokrat slišimo, da bi bilo super živeti od pisanja bloga ali pa da bi bilo super živeti od igranja pokra itd..Vse to nekateri ljudje počnejo. Vendar, ko ti nekaj postane vir preživetja, potem to ni več hobi, ampak profesionalizem. In ko si enkrat odvisen le od sebe, moraš biti discipliran, da se lahko obdržiš na površju, drugače boš prej ali slej potonil.

In ko ti nekaj ni več hobi, ti lahko občasno postane težavno. Morda se sliši super, da bi pustil službo in postal odvisen samo od sebe, ter bi pisal blog in od tega živel. Pa vendar v realnosti verjamem, da ni vse tako super. Potem hočeš, nočeš, moraš napisati kaj pametnega-vsak dan. Nekaj s čimer boš bralce zadržal pri sebi, ter jih morda pridobil še več, da bodo oglaševalci veselo plačevali.

Spomnimo se primera Sanjske službe na otoku Hamiltonu. Ljudje smo se čudili, kako da ima težave pri pisanju bloga, ko pa je bilo to vednarle skoraj edino, kar je moral početi. Pa vendar tisti trenutek pisanje bloga zanj ni bila zabava, potreba ali veselje, tisti trenutek je bilo pisanje zanj obveza.

In ljudje smo narejeni tako čudno, da ko nam je nekaj obveza ni več tako zanimivo in zabavno, pa čeprav nam je bilo 5 minut nazaj še zelo super. Zagotovo vsi poznamo občutek, ko se je potrebno spravit za knjige in najdemo tisoč in eno stvar, ki bi jo radi takrat počeli. Med temi tisočimi stvarmi so tudi mnoge takšne, ki jih ponavadi zelo neradi delamo. Vse bi storili, samo da nebi poskrbeli za obvezo.

Kako lepo bi bilo, če bi ljudje lahko pritisnili nek gumb in bi nam obveznosti kar naenkrat zadišale. Pa vendarle ni tako. S tem se mora boriti vsak sam in nekateri so bolj, nekateri pa manj uspešni pri tem.

Zanimivo mi je spremljati zapise in debate o spletnem služenju denarja. Nekateri služijo le tako, da napišejo nek priročnik o tem, kako zaslužiti miljone ali pa kako povečati svoj obisk za 10x, potem pa ta isti priročnik oglašujejo na miljon koncih, ter upajo, da se bo našlo vsaj nekaj tisoč kupcev, ki bodo to dejansko kupili. Med miljardami ljudmi na svetu, se bo pa že našlo 1000 kupcev, ki bi kupili e-knjigo za 20€. 20.000€ pa tudi ni malo, da jih zaslužiš za nekaj ur ali pa tudi nekaj dni dela, da spišeš en priročnik o tem kako uspeti. No, o teh priročnikih pa morda kdaj drugič.

Me zanima kdo bo prvi Slovenec, ki mu bo uspelo z blogom zaslužiti za en dober avto. Morda, ga imamo pa že. Kdo bi vedel…

Ne zgodi se prav pogosto, da bi nas sneg takole obdaril, kot nas je danes. Po vseh nevšečnostih na cesti(za kar smo si mnogokrat čisto sami krivi) se zvečer prav prileže, da greš na sprehod, ko sneg neusmiljeno naletava in ko ugotoviš, da se dvorišča sploh ne splača kidat, ker itak zapade 5cm snega na že skidanem področju, še preden prideš do konca.

Pa sva šla malo naokoli po domačem kraju:

Škoda le, ker bo ta zimska idila zelo kmalu izginila, ko bo prenehalo snežiti…Sem pa vesel, da imamo še pravo zimo tudi pri nas.

Verjamem, da v Sloveniji po aferi Patria ni človeka, ki še nebi slišal za Finsko. Patria pa ni prinesla samo slabih stvari, zame osebno je Patria prinesla veliko lepih stvari. Med drugim tudi poznanstvo s Tuomasom in Hanno, ter njunimi otroci. V času, ko so živeli v Sloveniji smo postali zelo dobri prijatelji in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bova odšla k njim na Finsko.

Ta čas pa je na srečo prišel zelo hitro. Na sam Božič sva se odpravila v to deželo tisočerih jezer, v deželo Božička, v deželo mraza, deželo gozdov, deželo tradicije, deželo savne, itd…Skratka, mnogo je besed s katerimi lahko označimo Finsko. Pričakovanje do Božiča je vsak dan rastlo, saj smo vsi komaj čakali, da se zopet vidimo. No, za naju je bilo veliko pričakovanje tudi obisk druge dežele. Na letališču nas je pričakal Tuomas z otroci in veliko je bilo veselje ob ponovnem snidenju.

Letališče v Helsinkih se mi je na prvi pogled zdelo zelo podobno Brniškemu. Seveda pa pravi stik z državo človek dobi, ko se spusti na trda tla in se zapelje po tleh naokoli. Do mesta Nokia, kjer sva živela večino časa, nas je ločilo dobri dve uri vožnje po zasneženih cestah. Kot prvo me je presenetila ravno ta zasneženost cest. Nobenega hitenja, nobenega hupanja ali kakršnekoli živčne vožnje. Pa promet pravzaprav ni potekal bistveno drugače, kot bi potekal poleti. Tam zgoraj so temperatura tako mrzle, da sol nima več nobenega učinka, zato jih enostavno ne posipavajo. Ko smo prišli je bilo -10°C in na srečo je bilo tudi v Sloveniji nekaj dni prej že -16°C, tako da sva se lažje navadila. Itak, pa ti v avtomobilu ni nič hudega:)

V Nokio smo prispeli popoldne, ko je bilo tam že popolnoma temno, zato prvi dan nisva videla veliko Finske. Smo pa to nadoknadili seveda v prihodnjih dneh:)

Na Finskem so mi zelo všeč njihove hišice, ki so skoraj vse lesene. Vse pri njih stremi k nemi pragamtičnosti, zato ne dajejo bistvenega povdarka na razkazovanje bogastva in na lepoto, kar seveda ne pomeni, da nimajo lepih stvari. Veliko jih imajo. Tudi hiše so oblikovane za največjo kakovost življenja. V sredini hiše je vedno glavni in zelo velik prostor: dnevna soba, jedilnica, kuhinja. Večino življenja se odvija tam in nimajo nobenih težav s prezračevanjem. Po hišah imajo namreč neko notranjo klimatsko napravo, ki stalno prezračuje prostore in dovaja sveži zrak. Zato tudi neprijetnih vonjav po hiši ni in tudi na oknih malokje vidiš kljuko.

Iz tega glavnega prostora pa se pride v manjše prostore: spalnice, ki so namenjene le spanju, WC, kopalnica, ter seveda vsepovsod obvezna savna s pripadajočim tušem. Naj bo hiša še tako majhna, savna bo vedno prisotna. In to ni niti malo čudno. Dnevi pozimi na finskem so mrzli in ni je stvari, ki bi pasala bolj kot savna:)

V skoraj vsaki hiši je tudi prisoten kamin, ki je deloma namenjen tudi ogrevanju hiše. Preostalo ogrevanje večinoma poteka na elektriko, kot talno gretje. In če glavni prostor ogreješ s kaminom, potem ne potrebuješ veliko dogrevanja za ostalo.

V hišah so na stropu velikokrat nekakšne vtičnice, ki so namenjene hitremu montiranju visečih luči. Očitno so vse takšne luči pri njih narejene na enak sistem, saj luč enostavno obesiš na kaveljček, vklopiš kabel in namestiš pokrov, pa se luč v ničemer ne razlikuje od naših. Pri njih je tudi v božičnih časih popularno svetlobno okraševanje oken, ki pa se vendarle razlikuje od našega. Oni večinoma na steklo iz notranje strani namestijo nekakšne elektronske svečke in nad oknom je na stropu vtičnica, kamor vklopijo te okraske. Praktično in enostavno:)

Na Finske je tudi zelo težko najti hišo odeto v žive barve. Večinoma uporabljajo pastelne odtenke barv: zelena, morda, rdeča, rumena.  In moram reči, da hiše prav prijetno pašejo v okolje, še posebno, ko je vse tako lepo odeto v sneg.

No, naj povem, da je snežilo cel teden, ko sva bila tam. Vsak dan po malem in nihče se zato ni prav nič sekiral. Dvorišč načeloma ne kidajo oz. samo toliko, da ne vozijo po celem snegu. Tudi umazanije s cest se ne prinese nič, tako da je pokrajina zares lepo odeta v belo, kar pri nas morda lahko vidimo le ob zelo močnem sneženju kakšno uro. In ko prideš v hišo čevlji ne puščajo nobene umazanije. Voda se posuši, tla pa niso prav nič umazana. Zanimivo pri njihovi vodi v vodovodih je tudi, da ne vsebuje apnenca in tako nimajo težav s posušenim vodnim kamnom na različnih površinah.

Nokia je kraj, kjer sva preživela večino najinega časa na Finskem in Nokia je tudi rojstni kraj telefonov Nokia, ter pnevmatik Nokian:

Kot sem že omenil, ceste pri njih so bele. Občasno se sicer pelje kakšen plug, da pobere po tavelikem sneg, ampak težko pa naletiš na kopno cesto. V najboljšem primeru vidiš le kakšne kolesnice.

Na Finskem je vse precej drugače kot v Sloveniji. Tudi jezik je nam popolnoma nesoroden, tako da ne razumeš popolnoma nič. No, od prej sva poznala že kakšno besedo, pa v tem tednu bivanja tam zgoraj, sva se naučila tudi nekaj besed, tako da se je občasno že zgodilo, da sva lahko ujela tematiko pogovora, to je bilo pa tudi vse. Finščina je težak jezik, posebej za nas. Kar je bilo pa popolnoma enako je pa trgovina Lidl. Za to fotografijo bi skoraj lahko rekel, da je bila posnetka pri nas v Domžalah:

Odšli smo tudi na obisk k Tuomasovim in Hanninim staršem, ki pa živijo kakšnih 500km severno od Nokie, Tuomasovi pa kakšnih 200km bližje. Po 6 urni vožnji, skozi sneg, smo prispeli v lepo obmorsko mestece Raahe. Nekako pri nas nismo navajeni zaledenelega morja, pri njih pa je to popolnoma normalno.

Ob vsem tem potovanju skozi deželo sem nemalokrat dobil občutek, da se vozimo po velikanski zasneženi Pokljuki. Večina dreves na Finskem je namreč iglavcev, imajo pa tudi ogromno brez. Ostalih dreves ni bilo kaj veliko opaziti. Finska je dežela posebnosti, ampak na srečo mnogokrat pozitivnih posebnosti. Nič nenavadnega ni za Fince, da se voziš eno uro skozi gozd, potem pa se pokaže en velikanski nakupovalni center in od tega centra se naprej zopet voziš eno uro skozi gozd. In ta nakupovalni center je velika uspešnica pri njih, saj tja hodijo nakupovat tudi ruski kupci iz 600km oddaljene Rusije. Lastnik te trgovine je ugotovil, da nihče ne pride tako daleč samo gledat in da vsak kupi veliko:) Seveda ima temu primerno ponudbo, da s splača. Nižje cene, ter ogromno ponudbo.

Omenil sem že finsko pragmatičnost. Pripomoček za čiščenje čevljev in električno predgretje avtomobilov. To za čiščenje čevljev se baje dobi tudi pri nas. Medtem, ko vsi avtomobilisti na Finskem uporabljajo električno ogrevanje vozila. Seveda pri temperaturah okoli -20°C je nekaj potrebno narediti. Avtomobili so zunaj ali pod nadstreškom, tako da jim mraz ne prizanese. Namesto pregrešno dragega Webasto sistema imajo oni nek svoj sistem. Prav na vseh javnih parkiriščih lahko vidiš tudi škatlice z elektriko, kamor lahko priklopiš svojega konjička, da ga pogreješ:) Zares poceni in zanimiva rešitev.

Neka pesem pravi: Save the best for last. Zato sem savno prihranil za konec, čeprav se večina stvari vrti okoli savne in bi jo pravzaprav moral omeniti na začetku. No, saj malenkostno sem jo:) V enem tednu sva preizkusila tri finske savne, ki se na prvi pogled ne razlikujejo veliko.

Preizkusila sva vedno toplo savno, kjer smo odpreš pokrov, poliješ 100kg kamna z nekaj vode in že je pripravljena za uporabo. V tej savni je temperatura nekolika nižja, vlaga pa višja. Potem sva preizkusila še navadno električno finsko savno, kjer prižgeš grelnik in počakaš kakšne pol ure, poliješ tistih nekaj kamenjev z vodo in to je to. Imela sva tudi možnost preizkusit pravo zunanjo naravno savno, vendar sva zaradi objektivnih razlogov (bosega tekanja po snegu) to raje preskočila. Mi je sicer žal zato, ampak nisem si želel stakniti kakšnih zdravstvenih težav 2600km od doma:) Potem pa sva preizkusila tudi savno na drva, kjer porabiš celo popoldne da jo dobro segreješ, zvečer se pa veselje začne:)

Omenil sem že boso tekanje po snegu. Zanje to ni nič nenavadnega in na vikendu je savna pač zunaj, kakšnih 30m od vikenda. V vikendu se slečeš in oviješ v brisačo, potem pa greš bos v savno. Nazaj grede se pogumni še malo povaljajo po snegu. To slednje je predvsem zabavno za otroke, ki se tega početja izredno veselijo:) No, naju je zebla samo misel na to, potem pa sploh, ko sva jih videla. Ni kaj, Finci znajo uživati:)

Na Finskem romantike ne manjka, še posebno v zimskem času. Sneg na drevesih, sneg na tleh, sneg na cestah. Rad bom šel še na Finsko in s težkim srcem sem se poslovil od nje, predvsem pa od prijateljev. Škoda, ker je ta dežela tako oddaljena od Slovenije, po svoje pa je ravno zaradi tega tako posebna.

Firefox ima čudovito funkcijo, da shranjuje podatke na obrazcih, kar v praksi pomeni, da nam recimo ni potrebno vpisovati uporabniškega imena vsakič, ko se prijavljamo itd…Ta funkcija je zelo uporabna, vse dokler se ne zatipkamo pri pisanju ali pa bognedaj, da vtipkamo geslo v polje za uporabniško ime.

To se mi je namreč že zgodilo in malo nerodno je, da je geslo vsem na voljo za prikaz, pa čeprav uporabljate računalnik čisto sami.

In ker mi je šlo to pošteno na živce, je bilo potrebno najti rešitev. In sem jo:

1. Odprite stran, kjer so shranjeni podatki na obrazcu, ki jih želite izbrisati.
2. Kliknite v polje, kjer so shranjeni napačni podatki.
3. Pritiskajte tipko DOL toliko časa, da se vam osvetli izbira, ki jo želite izbrisati.
4. Pritisnite SHIFT+DELETE istočasno in osvetljeni shranjeni tekst se bo odstranil od možnih izbir.

Upam, da bo ta mali trik tudi vam tako prav prišel kot meni:)

Verjetno ga ni Slovenca, ki še ne bi slišal za Radio Ognjišče. Verjetno je veliko Slovencev, ki še nikoli niso poslušali Radia Ognjišče, razen kadar so se peljali z avtom in je “lovil” samo Radio Ognjišče. Konec novembra pa je ta radio praznoval 15-letnico obstoja.

Radio Ognjišče je neverjetna zgodba o uspehu. Radiu z izrazitim krščanskim izražanjem mnogi niso nikdar pripisovali nobene prihodnosti. Mnogi pa ga še vedno ne sprejemajo kot konkurenčen radio ostalim, pa čeprav ima skoraj 30 zaposlenih in še enkrat toliko honorarcev in študentov, kar ga definitivno uvršča med največje radie v Sloveniji.

V vsakem pogledu pa se ta radio močno razlikuje od ostalih. Ima svojevrsten program, ki je za večino Slovencev nesprejemljiv, za mnogo predvsem starejših poslušalcev, pa je ta program dobesedno vez z življenjem. Tudi znotraj zidov radia se močno razlikuje od ostalih. Velik in precej povezan kolektiv, ki je močan ne samo na zunaj, ampak tudi znotraj. Križ lahko srečaš na mnogih mestih na radiju, prijazne sodelavce pa na vsakem koraku. Radio ima ogromno zelo sposobnih zaposlenih, ki so polni talentov: pevskih, igralskih, organizacijskih, duhovnih, spletnih, glasbenih, itd…

Ob 15-letnici pa se Radio Ognjišče predstavlja tudi s spremenjeno celostno podobo. Spremenili so logotip, ki je še vedno “ognjiščevski”, pa vendar lep in moderen.  Prihaja tudi nova glasbena podoba, ki je bila v celoti narejena na radiu, skorajda brez zunanjih izvajalcev. Nedolgo nazaj so lansirali tudi prenovljeno spletno stran, ki je sedaj usmerjena precej bolj novičarsko. Radio Ognjišče že nekaj časa pridno pripravlja tudi video prispevke in nova spletna stran je namenjena prav temu. Tako kot je trend v svetu se tudi Radio Ognjišče počasi spreminja v TV spletno Ognjišče.

Mnogi Radio Ognjišče še vedno zapostavljajo, prav zaradi krščanske usmerjenosti. Jure Sešek, eden najbolj prepoznavnih in nadarjenih govorcev, bi bil na kakšnem drugem radiu verjetno največja zvezda Slovenije. Radio, ki bi uspel skupaj naenkrat peljati na počitnice skoraj 1000 poslušalcev, bi bil verjetno največji fenomen v Sloveniji, če to ne bi bil ravno Radio Ognjišče. Ampak na Ognjišču se pravzaprav zaradi tega nihče ne obremenjuje. Vsi pridno in marljivo delajo, ter žanjejo sadove. Kljub vsemu Radio Ognjišče doseže veliko ljudi in ima veliko poslušalcev. Zanimivo je, da ima Radio Ognjišče ogromno bazo zelo zvestih poslušalcev: PRO (Prijateljev Radia Ognjišče), ki tudi finančno podpirajo radio. Prav tako ima radio ogromno bazo izredno zvestih poslušalcev, ki ga poslušajo praktično cel dan in to zelo pozorno. Bognedaj, da bi voditelj kakšno besedo narobe spregovoril. Če slučajno “crkne” kakšen oddajnik, se vsuje ogromno klicev zaskrbljenih poslušalcev.

Radio Ognjišče je marsikomu edina družba. Je spremljevalec osamljenih, kar je velikokrat moč začutiti, če se oglasiš na telefon na radiu. Velikokrat je ta radio tudi glavni krivec za vse težave, ki se godijo v svetu. Včasih če so kaj preveč povedali, včasih če česa niso povedali. Vse to je Radio Ognjišče.

Težko je razumeti, kako prava glasba in prave besede, pritegnejo določeno skupino poslušalcev. Težko je razumeti na trenutke skoraj fanatično pripadnost radiu. Pa vendar, ko začutiš ta odziv poslušalcev, se zaveš zakaj je ta radio nujno potreben v slovenskem prostoru.Hkrati je to radio, ki se redno dotika tem, ki se jih drugi na upajo: povojni poboji, komunizem, krščanstvo,….

Radio Ognjišče je zrasel ne zdravih in močnih temeljih in le upamo lahko, da se mu piše lepa prihodnost.

Zares se čudim. Mediji so vsak dan polni objav o novi gripi in preštevajo žrtve te bolezni, ki “kosi” po svetu in Sloveniji. Če se prav spomnim so na začetku šteli tudi vsak okužbo. Danes tega nihče več ne šteje. Štejemo samo še mrtve. In bognedaj, da kdo umre brez kronične bolezni. Potem je to glavna novica, ker to pa pomeni, da smo pa vsi ogroženi.

Ja res je. Vsi smo ogroženi. Ampak ne zaradi gripe, pač pa zaradi norega sveta v katerem živimo sedaj.

Vse izgleda, kot da se mediji in svet v katerem živimo ne ozira nič več na nobene stvar. Vsak gre svojo pot naprej, pri čemer je žalostno, da to počnejo tudi tisti, ki si tega nebi smeli privoščiti. Medijskim hišam je vseeno kakšne novice objavljajo. Vseeno jim je, če dobivajo slabe komentarje. Važno je število klikov. Klik na klik, pa je palača.

Znano je, da zasvojenci potrebujejo vsak dan več. Vsak dan večjo dozo heroina, vsak dan večjo dozo alkohola, vsak dan večjo dozo pornografije in ja, žal vsak dan večjo dozo neokusnosti in bizarnosti. Če je imel pred leti podjetnik težave, ker so se na jumbo plakatu pojavile ženske noge v obliki črke V, danes nima nihče več težav, če na osrednjem novičarskem portalu objavi najbolj bizarne novice, podkrepljene s slikovnim materialom. Vendar je to še najmanjši problem.

Ljudje hočemo in potrebujemo vedno več. Če smo včeraj kliknili na povezavo, ker se je ena od znanih igralk slekla, danes tega ne storimo več. Tisto, kar nas je včeraj šokiralo, nam je danes normalno. Kdaj bomo dosegli dno? Kdaj bodo posilstva del življenja, legalna in normalna? Kdaj bo kraja normalna, kdaj bo normalno, da kršiš pravila? Kdaj bodo ta pravila takšna, da jih sploh nebo več mogoče kršiti?

In kam nas peljejo mediji z zgodbo o novi gripi? Vsak čas prinese neke svoje afere, neke svoje teme pisanja. Trenutni čas, je čas nove gripe. In seveda cepiva. Cepljenje naj bi odpravilo vse težave. Čez noč. Mislim, da sploh ni težava v cepivu. Res je, premalo je preizkušeno, ampak ne verjamem v teorije zarote, ter množičnih pobojev itd. Težava je, da je nekomu oz. nekaj ljudem uspelo iznajti tržno luknjo. Podjetniki brez primere. Naredi paniko in poženi sneženo kepo po klancu navzdol. Potem pa ponudi rešitev za težavo, ki sploh ne obstaja ali pa za težavo, ki je tako majhna, da je mnogo drugi težav bistveno večjih.

Koliko ljudi vsak dan umre zaradi navadne gripe? Kje je ta podatek? Kje je podatek koliko ljudi umre na cestah? Kje je podatek koliko ljudi vsak dan umre zaradi raka ali kakšnih drugih bolezni? Kje je podatek koliko ljudi vsak dan umre zaradi zastrupitve v bolnišnici? Ali pa zaradi zdravniške napake? Kje je podatek koliko ljudi vsak dan naredi samomor?

Ah, to niso zanimivi podatki. Rak lahko doleti vsakega in nimamo zdravila s pomočjo katerega bi dobro zaslužili. Cepivo za navadno gripo se vsako leto prodaja v normalnih količinah. Glede bolnišničnih zastrupitev ne moremo nič. Prav tako nebo nihče obogatel, če se bo spravil na zdravniške napake. Zdravila proti samomorilnosti ni, pa tudi odstotek ljudi, ki bi to potrebovali je premajhen.

Najlažje je v svet “lansirati” bolezen, jo pričarati v najhujši možni scenarij, ter dobrohotno ponuditi rešitev. Enostavno. Imamo cepivo. Edini trije proizvajalci na svetu so: GlaxoSmithKline, Sandoz in Baxter. Zanimivo a ne? Na svetu ni nihče tako pameten in tako poseben, da se nebi mogel na drugem koncu sveta nekdo domisliti popolnoma enake oz. podobne rešitve. Ob vseh znanstvenikih in znanju, so le trije proizvajalci uspeli narediti cepivo proti novi gripi. Nemci, Angleži in Američani:) Verjetno to ni naključje.Prav tako kot tudi ni naključje, da imajo vse tri države velike težave zaradi recesije.

In kaj imajo mediji od tega, da tako pridno polnijo tuje mošnjičke? V tem primeru tudi sami sebi lepo polnijo mošnjičke. V današnjem spletnem svetu le klik prinaša denar. Včasih je bilo potrebno kupiti časopis, prižgati televizijo. Danes pa je treba kliknit. In število klikov prinaša denar. Črna kronika že dolgo ne privlači več, pornografiji se tudi počasi izteka rok, sedaj na vrsto prihajajo “svetovni problemi”. Recesija je priročna, vendar že tudi malo izpeta. Smrtonosna bolezen, ki je ne vidimo pa je pravšnja za magnet množic.

Kdo bi bil tako brezbrižen, da se nebi “informiral” o bolezni, ki nas lahko vse pokosi? Kdo bi bil tako brezbrižen, da se nebi cepil in se rešil?

Močno me skrbi in se sprašujem kaj bo naslednje? S čim nas bodo prihodnjič mediji pritegnili za svoje preživetje? Bo potreben spet kakšen Hitler, ki bo večja grožnja kot je lahko “smrtonosna bolezen”? Kaj je še lahko bolj groznega od tega? Svetovna vojna? Anarhija? Komunizem?

Pogrešam spletni portal na katerem bi plačal vsak mesec 5€, ter bi dobil zares kvalitetne, prave in objektivne novice….Aja, tak portal ne bo prinašal veliko klikov in največji problem: kje bi našel objektivnega novinarja?

Vse bolj opažam, da sem pravzaprav precej čudaški. Zase vem, da sem bil vzgojen tako, da sem vedno in povsod znal gledati tudi na soljudi. Ni me sram in všeč mi je, da sem bil tako vzgojen. Verjamem, da bi bil s sindromom JAZ, lahko kje drugje in da da me mnogi zaradi tega, ker ne gledam samo nase, pridno izkoriščajo. Pa vendar sem vesel, da je tako kakor je, saj mi to pomaga k večjemu zadovoljstvu. Lepo je ljudem narediti kakšno uslugo, popolnoma zastonj, lepo je kdaj komu odstopiti prostor, saj ga jaz ne potrebujem tako nujno…In lepo je parkirati tako, da ne bom nikogar oviral…..

Ja, k pisanju današnjega prispevka me je spodbudil včerajšnji dogodek, ko so me na parkirišču popolnoma zaparkirali. Poskusim v desno-ne gre. Poskusim v levo-ne gre. Naravnost pred seboj pa avto, ki je od mojega sprednjega dela odmaknjen ravno toliko, da se lahko kakšen manjši avto pelje mimo, pa še to zelo na tesno. Poskusim nekajkrat in potem raje odneham, da ne bom škode delal. Kaj pa zdaj? Čisto nič drugega mi ne preostane, kot da počakam prvega, ki bo v moji bližini lahko prišel ven in naredil toliko prostora, da bom tudi jaz. Ali pa da počakam “brihtolneža”, ki je avto parkiral na sredino in se ob tem ni nič vprašal, če je primerno parkiral. Važno je bilo, da je dobil parkirni prostor, saj mu res ni ratalo prej pridet na delo oz. preveč je škrt, da bi reskiral 3€ za parkiranje, če je že prepozno prišel.

K sreči mi ni bilo potrebno dolgo čakati, saj sem do avta prišel po službi, tisti “parkirni butec” oz. v mojem primeru “parkirna butlica” pa tudi. Kljub vsemu mi je zaradi nje šlo vsaj 15 minut, ko bi bil lahko že skoraj doma. In ko gospodična pride, ne reče ne bu in ne mu, skratka v avto se vsede, kot da ni nič in se mirno odpelje. Ok, vesel, da sem dobil prostor, da lahko pridem ven, zato me jeza precej hitro mine.

Pa vendar sem potem kasneje razmišljal, kaj bi bilo če bi moral nujno med službo nekam it. Kako bi prišel ven? Čisto enostavno: NE BI. In gospodična sploh ni osamljeni primer. Veliko jih parkira tako po sredini. Velikokrat, ga kdo stlači celo kam pod kakšno drevo in s tem zapre pot tistim, ki iz svojega prostora zlezejo ven, ne morejo pa potem zapustiti parkirišča.

Kaj bi imeli ti vozniki drugega kot sindrom JAZ? Važno, da so oni dobili za parkirat, za vse ostalo jih ne briga. A zdaj bi moral pa jaz gledati, da bom parkiral tako, da me nihče ne more zaparkirat, če hočem prej ven pridet? Ok, če bi bilo to zasebno parkirišče razumem, ko se poznaš z lastniki avtomobilov, ampak to je pa javno parkirišče.

Seveda druga kategorija teh JAZ voznikov je pa tista, ko namesto enega parkirnega prostra zasedejo dva ali kar tri skupaj. Bi človek razumel, da tako narediš tam kjer ni narisanih prostorov in je parkirišče čisto prazno, da ne veš na kakšen način se tam parkira, ampak vse prepogosto se dogaja, da tako parkirajo na dobro označenih mestih. Zelo dober primer je recimo garaža v domžalskem Mercatorju. Tam so trije prostori narisani skupaj, ki so med dvema stebroma. Res je težko iz prve zadeti na prostor in omogočiti še dvema, da bi parkirala, ampak zato ima pa avto tudi vzvratno prestavo. Vendar ne, najlažje je direktno pripeljati in pustiti avto, tako kot pade.

Enkrat mi bo eden teh JAZ voznikov-parkiralcev stopil pošteno na živc in takrat mu ne bo luštno. Prepričan sem, da bo fasal še ves bes, ki je namenjen ostalim JAZ voznikom.

Vsi jih poznamo. Voznike, ki se postavijo na pas za zavijanje levo, ko pa se prižge zelena luč, pa nogo na gas in gredo naravnost.

Ne vem ali sem zadnje čase le alergičen na takšne voznike ali pa je tega resnično vsak dan več? Seveda se tudi ti vozniki “grem levo” močno razlikujejo med seboj.

• Eni so strašni frajerji, prehitijo celo kolono in se prebijejo čisto v križišče po pasu za zavijanje levo. Takoj je vsem jasno, da ta frajer nikakor ne bo zavil levo, ampak da bo lepo odpeljal naravnost.
• Drugi ne dajejo nobenih posebnih znakov, prehitijo nekaj avtov, ker so zavili na pas za levo, potem pa želiš speljati in naenkrat zacvili in te prehiti.
• Spet tretji so takšni, da prav tako ne dajejo nobenih znakov, da imajo ta sindrom, ko pa pride zelena luč, pa zapeljejo malenkost pred tebe, ti prijazno pomahajo ker si jih spustil(drugače ne gre, ker bi se zaletel) in se ti potem še opravičijo oz. zahvalijo s vsemi štirimi smerniki.
• Potem imaš takšne, ki se “kao” zmotijo in milostno zapeljejo pred teboj v križišče.
• Seveda sem srečal tudi že takšne, ki se lepo po levem pasu pripeljejo do križišča, potem pa direkt naravnost, kljub temu, da imajo prižgano rdečo luč.

Morda je za vse to krivo slabo vreme in gužva, pa se nekaterim ljudem enostavno ne da čakati in je to najlažji način, da jih vsaj nekaj prehitiš. Res je, da sem ta teden imel že vsaj 5 takšnih primerov, čeprav bi rekel, da skoraj enega do dva na teden vidim, ki imata sindrom “grem levo”.

Najbolj pa me seveda pogrejejo tisti, ki imajo poleg sindroma “grem levo” še sindrom “ne ločim rdeče od zelene”. Takrat si močno zaželim, da bi imel moj avto provido, ter modro luč za na streho in da bi se odpeljal za njim:) Ali pa vsaj, da bi bil v bližini kakšen policist. In praviloma ni takrat nikjer nobenega.

Seveda mi smo pa bebci, ker čakamo na zeleno in se ne znajdemo, da bi hitreje prišli skozi gnečo.

P.S. Zakaj tempomat dela šele od 40km/h naprej in ne recimo od 1km/h naprej? Kakšna prestava za vožnjo v gužvi tudi nebi škodovala. Takrat sem še posebno zavisten vsem z avtomatskim menjalnikom:)

Ponavadi izvemo na internetu cel kup uporabnih stvari in 10 nasvetov za uspeh nas spremlja vsepovsod. No, jaz pa vam danes ponujam 10 nasvetov za propad:)

1. Odloči se korenite spremeniti svojo uspešno spletno stran

Vsaka spletna stran potrebuje posodobitve in izboljšave. To pomeni, da moraš svojim obiskovalcem vedno nuditi več in več. Zato pojdi v korak s časom in vdihni svoji spletni strani svežino in jo naredi sodobno.

1. Obiskovalcem daj en mesec pred uradno prenovo, možnost da vpogledajo v BETA verzijo, ter podajo svoje predloge

Ljudje se težko privadimo spremembam, še posebno če nas v to prisili nekdo drug. Zato je zelo dobrodošlo, da se obiskovalci začnejo že predčasno pripravljati na spremembe, če imajo pa pri prenovi še kaj besede je pa še toliko boljše.

1. NE upoštevaj predlogov, ki ti jih dajo obiskovalci

Obiskovalci naj imajo občutek, da so sodelovali pri prenovi, vendar jih ne upoštevaj. Kdo bo bolje vedel, kaj želijo obiskovalci, kot lastnik spletnega mesta?

1. Ob prenovi  imej v mislih, da obiskovalci preveč časa izgubijo z “visenjem” na tvoji spletni strani

Tvoja spletna stran ima veliko obiskovalcev, ki namesto, da bi delali, visijo gor in svojim delodajalcem kradejo dragoceni čas. Zato še posebno pozornost nameni temu, kako jih boš odvrnil od tega. Delodajalci ti bodo hvaležni.

1. Poskrbi, da bodo obiskovalci čimmanj klikali po tvoji spletni strani

Če uporabniki nimajo veliko za klikat po tvoji strani, potem tudi ne bodo dolgo viseli gor. Preprosto!

1. Ugotovi kako boš svoje obiskovalce spravil ob živce, da jim ne bo več na misel hodilo, da bodo hodili na tvojo spletno stran

Kljub modernim tehnologijam, ki omogočajo menjavanje vsebine, brez osveževanja strani, poskrbi, da se bo stran vedno za vsak klik naložila ponovno. Če k temu dodaš še počasen strežnik, je tvoj cilj dosežen. Če bo kakšen obiskovalec še vedno silil nazaj, dodaj še kakšen “annoying feature”.

1. Podobo in uporabnost svoje spletne strani popolnoma spremeni, da nebo nikomur nič več jasno

Ko prenavljaš svoje spletno mesto, poskrbi, da ne bo noben košček spletne strani ostal na istem mestu, kot je bil na starem. Bolj boš pomešal vsebine, bolj bodo uporabniki zmedeni.

1. Potrudi se, da boš spremenil spletne navade obiskovalcev

Spletni obiskovalci radi uporabljamo zavihke. Poskrbi, da jim ne bo več na misel hodilo, da bi to počeli. Preveč odprtih zavihkov porabi preveč pomnilnika. Preveč odprtih zavihkov povzroča zmedo uporabnika, zato mu pojdi na “roko” in mu ne pusti, da odpre več zavihkov.

1. Upoštevaj dejstvo: MANJ JE VEČ

Manj kot daš vsebin na portal, bolje bo za uporabnika. Pri tem ven zmeči tiste uporabne novice, tiste rumene, ki pa privlačijo pa izpostavi na prvi strani. Naslovi kot so: “Pahor: Dogovora se drživa kot pijanec plota, Policisti na tleh našli pijanega kolesarja, Zakaj ženske hlinijo orgazme”, pa zelo privlačijo, zato le glej, da jih primerno izpostaviš.

1. In na koncu: Hvali se vsepovsod kako dobra je tvoja spletna stran sedaj, človeka, ki je pa zaslužen za to pa nagradi kolikor se le da

Marketing je pomembna reč. Zato le glej, da bodo vsi vedeli, da si svoje spletno mesto prenovil. Zakaj bi morebitne obiskovalce izgubil čez en mesec, ko bodo sami od sebe prišli na tvojo spletno stran, če jih lahko izgubiš že danes?

Vam je tole zgoraj morebiti kaj znano? Se komu sanja, koga ciljam?

Jasno, spletni portal Žurnal24 Moram reči, da sem bil pred prenovo redni obiskovalec njihove strani. To pomeni, da sem vsaj nekajkrat na dan preveril vsebino. Imel sem nastavljen tudi RSS bralnik za njihovo stran, ki sedaj po prenovi ne dela več. Ne da se mi ga nastaviti ponovno. In sedaj po prenovi obiščem njihovo stran samo enkrat na dan, ker sem nepoboljšljiv optimist in vsak dan znova upam, da se bo kaj spremenilo. Morda vsaj to, da si bom spet lahko odprl zavihke.

Zanimivo bi bilo videti njihovo statistiko obiska pred in po prenovi. Poznam kar nekaj ljudi, ki jih je nova stran odvrnila od obiskovanja. Verjamem, da nisem edini, ki sem zreduciral obiskovanje te strani za 99%.

Zanimivo bi bilo spoznati človeka, ki je odgovoren za takšno obnovo, še bolje bi bilo izvedeti njihove cilje pri prenovi. Kaj so želeli doseči s tem? Želijo bralce preusmeriti v njihovo tiskano izdajo? Ali so morda zaupali prenovo popolnemu amaterju?

Kakorkoli že, vem da jim delam s tem zapisom neposredno reklamo, kajti če že drugače ne, boste to stran obiskali vsaj zato, da boste videli, če je res tako grozno kot pišem. In verjamem, da jo boste obiskali samo enkrat. No ja, morda pa jaz postajam čuden…