Matjaž Gerčar

… oz. danes že kar letalo:)

Včasih je bil vlak nekakšen sinonim za potovanje v daljne kraje. No, dandanes je to njegovo vlogo popolnoma prevzelo letalo. Vlaki še vedno vozijo v daljave, ampak jih bolj poredko uporabljamo za resnične daljave. Letalo nas v nekaj urah popelje na drugi konec sveta.

Obožujem check-in na letališču in čakanje na vzlet. Vse to ima poseben čar, ko daš potni list in ti gospa na letališču reče: “O, vi gresta pa daleč.” in se sam sebi zadovoljno nasmejiš: “Ja, res grem daleč.” Vznemirjenje, ko oddaš svoj kovček, ter dobiš potrebne papirje se še stopnjuje, ko greš na letališko kontrolo. Imam vse v redu spakirano? Bom moral kaj pustiti na letališču? Bo spet kaj piskalo v nedogled? Več ali manj si hitro skozi kontrolo in potem čakanje v čakalnici. Letališke čakalnice so mi všeč. Mnogo bolj kot tiste za vlak ali avtobus. Med drugim tudi zaradi vznemirjenja, ker odhajam daleč, pa čeprav morda le za vogal Evrope.Z Diners Club kartico imaš vstop v Business Lounge, kjer je čakanje zares prijetno, čeprav te ponavadi prikrajša za opazovanje dogajanja na letališču, prihode in odhode letal, hitenje potnikov itd. Vse to ima zelo poseben čar in zanimivo se je spraševati o zgodbah ljudi, ki hitijo mimo tebe, ter o zgodbah ljudi, ki sedijo na letalu, ki je ravnokar vzletelo. Na bolj prometnih letališčih, kot je recimo Frankfurt ali pa tudi Hong Kong je ogromno tega dogajanja.

Nekaterim se je “pustolovščina” zaključila, drugi nanjo šele odhajajo. Ob vsem tem seveda ne moreš mimo razmišljanja o tem, da se pa lahko zgodi, da kdo tudi ne pride na cilj, čeprav je statistično gledalo pri letalskem prometu najmanj možnosti. Pa vendar, ko gre kaj narobe gre zelo. Pa nič za to, precej bolj sem v nevarnosti na tleh, kot v zraku. Na velikih letališčih se šele dobro zaveš, kako dobro organizirana je letalska industrija in lahko bi se reklo, da je logistično to natežji zalogaj na svetu. Vse mora biti do potankosti predvideno, zato tudi ni čudno, da pred odprtjem kakšnega novega letališča najamejo na tisoče ljudi, ki samo delovanja letališča dodobra stestirajo.

Sam imam to motnjo, da ves čas želim vedeti kam grem in kje sem, kadar nekam grem. V praksi to pomeni, da si rad predstavljam, kaj pomeni priti iz enega terminala na drug terminal. Ampak na velikih letališčih, pod časovnim pritiskom lovljenja naslednjega leta, ni niti časa, da bi se orientiral. Samo greš za oznakami, ki te vodijo do naslednjega letala. Brez premišljevanja. To pomeni, da je vse dobro označeno.

Posebej vznemirljiv pa je še trenutek vkrcanja na letalo. Ko vidiš kje boš sedel, kdo vse bo sedel ob tebi itd…Na poletu dolgem 10ur, pravzaprav za eno noč postanete celo sostanovalci. Najtežje od vsega mi je še čakanje v svojem sedežu, ko moraš biti pripet, brez odvečnih stvari, ter čakaš, da se vsi postpki speljejo, kot je potrebno, vključno s stevardesami, ki razlagajo ukrepe v sili. No, zadnje čase jih zamenjujejo kar videoposnetki. Ampak, če je vse to potrebno za varnost, potem pač sprejmeš:)

Samo še trenutek in letalo se s polno silo požene po stezi. Hip zatem, pa že opazuješ stvari iz višje perspektive. Tvoja “pustolovščina” se je pričela. Kaj te čaka tam? Bo v redu? Bodo problemi s prtljago? itd…Najboljše je, da se enostavno prepustiš trenutku v katerem neizmerno uživaš. Letenje:) Vsaj meni čas na letalu izredno hitro mine.

Večerja, zapiranje “polken” in spanje. Potem pa se zbudiš sredi noči po svoji uri, tudi občutek je tak in radovednost te žene, da malce dvigneš zastor okna:

Vauuuuu:) Sredi noči je popolna svetloba, sonce lepo sije nad teboj, pod teboj pa neskončne in zasnežene planine:) Zaspanost v hipu mine in od očaranosti trenutke veš, da ne boš več zatisnil oči, ampak boš samo še opazoval, ter se čudil stvarstvu. Tudi tiste urice minejo kot bi mignil in zazdi se, da sanjaš. Zvečer si šel spat, zjutraj si se pa zbudil v popolnoma drugačnem okolju, kar pravzaprav ni čudno, če si na drugem koncu sveta. Uživaš v zraku, pa si vendar vesel pristanka. Prvič zadihaš drugačen zrak.

Potem pa pot nazaj. Veseliš se odhoda domov, čeprav ti je po malem žal, da že odhajaš. Ampak klic doma je močan. Sledi popolnoma ista procedura, z drugačnim odtenkom. Vznemirjenje pred letenjem, uživanje ob letališkem dogajanju, sam let in potem že močno vznemirjenje pred prihodom domov. “Pustolovščina” je že skoraj za teboj in razmišljaš samo še o tem, da boš kmalu doma v objemu domačih. Tisto, kar se ti je včasih zdelo daleč, je zdaj le tik za vogalom. Samo še v Münchnu prestopim na drugo letalo pa bom že doma. V hipu, bi se reklo. In če se mi že 10-11 ur dolg polet zdi, da traja je trenutek, potem let iz Münchna domov zares traja le hip. Zdelo se mi je, da še niti dobro nismo vzleteli, že smo gledali domači Krvavec, ter domača mesta. Kako lepo je to ponovno videti. Slovenija moja dežela, bi se reklo:)

Se pa na letalih zelo opazi razlika med turističnimi leti in rednimi leti, kjer ne letijo turisti. Po pristanku na turističnem letu namreč potniki veselo zaploskajo, medtem, ko si na rednih linijah vsak čimprej želi zapustiti letalo in iti naprej po svojih opravkih.

Zares lepo je iti po svetu, tudi kaj dlje kot okrog vogala, še lepše je pa priti nazaj domov. Če bi lahko izbiral, bi te občutke pogosto izbral.

Včeraj sem slučajno imel čas in tudi voljo, da sem  spremljal Poglede Slovenije. Morda bi bilo tudi boljše, da jih ne bi. Pa vendar, sem jih in vmes sem preventivno še malo kukal na Twitter. Že po nekaj minutah me je imelo, da bi nekaj napisal, pa rajši nisem. Twitter mi je bil do zadnjih volitev izredno všeč, od takrat naprej pa vedno manj. Pustimo ob strani to, da so ga nekateri popolnoma zavzeli in objavijo na dan nepregledno množico twittov, kjer večinoma klepetajo sami s seboj. Pustimo ob strani tudi to, da močno dvomim v efektivnost takšnih ljudi v realnem življenju, ko ob delu spišejo malo morje objav. Kar me je od Twitterja najbolj pričelo odbijati je to, da so na njem očitno sami izredno inteligentni, odprti, strpni, izobraženi, skratka lahko bi se reklo “top-shit” ljudje. Človek dobi takšen občutek, če malo spremlja sceno.

Po podatkih SiTweet.com, je trenutno registriranih 14.540 slovenskih uporabnikov in zelo velika večina naj bi jih prihajala iz ljubljanske regije. Zgodbe iz Twitterja vedno pogosteje prihajajo tudi v osrednje slovenske medije. Zadnja bolj odmevna je bila Virantova. Nekateri mediji so zgodbo takoj pograbili in jo seveda predstavili, kot nekakšen velik bum, kar je recimo tudi bila, če bi se osredotočili samo na Twitter. Ob največjem bumu je bilo več ali manj vse napisano na temo #virant. Toda izven Twtitterja, se ta zgodba ni prijela. Ravno tako, kot je cela Slovenija govorila o trenirkah, ko pa je bila potrebna akcija, se je v Ljubljani pri Prešernu zbrala le majhna peščica ljudi.

Tudi včeraj sem opazil zelo podoben učinek. Bilo je ogromno napisanega ob tematiki družinskega zakonika, žal pa zelo malo na to temo. Več ali manj je bilo pljuvanje po Cerkvi, Primcu in vsemi, ki družinskega zakonika ne podpirajo. In če bi Twitter prenesel na ostalo prebivalstvo, bi si lahko mislil, da tukaj so pa res vsi za družinski zakonik. Pa očitno temu ni tako. Realno sliko bo pa seveda prikazal referendum.

Seveda nisem zdržal do konca oddaje in sem začutil neko notranjo potrebo, da vsaj kaj napišem vsem pihalcem v isto smer, saj so šli s svojimi izjavami mnogo predaleč, čeprav se imajo za velike strpneže. Spodnjih nekaj twtittov je nespornih, vsak pa si lahko sam ustvari sliko ali so to strpni ali nestrpni ljudje:

Lahko bi rekel, da 95% aktivnih uporabnikov na Twitterju diha v isto smer. Vsi so izredno strpni, borijo se za pravice manjšin, za enake možnosti, vse dokler se ne pride do Cerkve. Pa niti ni potrebno priti do Cerkve, dovolj je, da se nekdo postavi na drugi breg kot so oni. Potem se pričnejo izbruhi “strpnosti”. Ob njihovem pisanju o ukinitvi Cerkve, celibata itd., sem jih namenoma vzpodbudil, naj končno preidejo od besed h dejanjem. Vsi imamo možnost vložiti zahtevek za referendum. Vemo, kakšna so pravila okoli tega. Naj gredo v akcijo. In močno upam, da bodo šli v akcijo. Če jim referendum uspe, bom sprejel demokratično večino. Če jim pa referendum ne uspe…..Hm, dvomim, da bodo sploh šli tako daleč, da bi prišlo do kakšnega zbiranja podpisov.

Ob debatah o družinskem zakoniku se je lepo pokazalo, kako nekateri razumejo demokracijo. Ko jim nekaj ni všeč, bi pa najrajši prepovedali referendum. Dragi moji, to ne gre tako, pa četudi bi se na referendumu odločalo o tem, kdaj gremo lahko recimo na WC. Volja ljudstva je tista, ki odloča. In v normalni demokraciji bi imeli te debate pred sestavo zakona, pri nas imamo takšno debato pač ob referendumu.

Glede na izkušnje se najbolj glasni in in najbolj pogosti čivkarji na Twitterju od svoje tipkovnice zelo težko ločijo in kaj konkretnega naredijo. Močno upam, da bodo tokrat dokazali, da so motim in ne, da bodo tokrat z argumenti spisali, da se motim:) Edini argument, ki ga v tem primeru sprejemam je akcija. Pojdi in naredi!

Mislim, da skorajda ni otroka, ki ne bi kot majhen sanjal, da bi postal pilot. Povečini se te sanje nehajo, ko spoznamo, da je za dosego tega potrebnega ogrooomno truda, predvsem pa denarja. In pri denarju, se stvari praviloma popolnoma nehajo, tako da ko pridemo nekako do najstniških let, ko se odločamo za poklicno pot, velika večina niti ne pomisli na kariero pilota.

Tista mala otroška skrita želja pa povečini, predvsem fantom, ostane zapisana nekje zadaj v najbolj skritem kotičku možganov. Te stvari na dan privrejo le ob pogledu na kakšen model letala ali pa morda ob pogledu na pravo letalo. Takrat se otroške oči zasvetijo in ker smo sedaj že odrasli in zreli, le s težavo pokažemo kako zelo smo navdušeni nad letenjem oz. poklicem pilota. Le malo ljudi, pa te svoje otroške želje uresniči, da dejansko postanejo piloti.

Sem ter tja se najde kakšen posameznik, ki se v zrelih letih vrže v moedalarstvo, ter se s tem nekako vsaj malo približa letalstvu. Nekateri pa še vedno ne opustijo otroški sanj, le malo jih prilagodijo. Letenje lahko postane hobi. Sicer dokaj drag hobi, ki si ga lahko privošči malo ljudi, pa vendar. Postati pilot jadralnega letala niti ni tako zelo drago, niti tako zelo zahtevno. Za pilota motornih letah so stvari že malce bolj komplicirane in drage. Pa vendar, ko pridemo do svojega poklica in do denarja si na ta način lahko uresničimo otroške sanje.

Ob denarju, ki ga je potrebno imeti, pa mora človek imeti seveda tudi kar veliko časa, to pa ne gre vedno. Posebno v današnjih slabo plačanih službah, ko večino časa preživiš tam, si je precej težko privoščit letalski hobi in ob tem imeti še dovolj časa zanj. Ampak vedno se najde rešitev.

Pred kratkim sem namreč dobil bon za informativni polet v simulatorju letenja v letalski šoli Adrie Airways:) Seveda sem se tega informativnega leta z veseljem udeležil. V zraku sem letel že z nekaj različnimi tipi letal, od tistih velikih potniških, do tistih majhnih in zelo okretnih akrobatsko-jadralnih Foxih. Nisem pa imel še priložnosti “zares” leteti in pilotirati letala. In s tem informativnim letom v simulatorju, se mi je ponudila tudi ta možnost. Sprejel me je g.Vito, ki se je najprej pozanimal o tem kolikor me stvar dejansko zanima. Namreč mnogi dobijo bon, ter pridejo malce odigrat eno veliko igrico, potem pa gredo, brez kakšnega posebnega zanimanja. No, sem mu razložil, da me zelo zanima in g. Vito se je izredno potrudil, da mi je dejansko predstavil veliko stvari o letenju, najprej teoretično, potem pa sva sedal v kokpit letala in začel sem s svojim prvim poletom:) Spoznavanje inštrumentov, ki jih je ulalal veliko, še posebno, ko je potrebno med poletom preverjati prav vse. Potem sva prižgala malo morje stikal in naposled gumb za zagon motorja. Sledil je pregled check-liste, potem pa gasa….Čez nekaj trenutkov mi je Vito naročil naj potegnem “volan” k sebi in sva dejansko leto vzletela:) Do prve točke nad Šenčurjem, kjer sem začel svoj prvi obrat v šolskem krogu je bilo zelo malo časa, v tem času pa je bilo potrebno pregledovati vsaj nekaj inštrumentov, ter seveda tudi gledati ven kje peljem. To je vse prej kot lahka naloga, saj ima letalo veliko vztrajnost, ter se odziva precej kasneje kot recimo avto in tudi čas odzivanja je precej daljši, kot v avtu. Potem je sledil še drugi zavoj in tretji zavoj, ter na koncu četrti pred pristankom. Seveda brez popravkov na volanu g. Vita ni šlo in tudi pristanek je bil dokaj grob, kljub njegovim popravkom. Kaj bi šele bilo, če ne bi nič popravljal?

No, potem je spet sledil vzlet, ter naslednji šolski krog. Jasno, z vsakim poletom sem dobival večji občutek za letalo. Si pa ne predstavljam, da bi to počel s pravim letalom, ko se dejansko lahko kaj hudega pripeti. Potem pa je bil čas za inštrumentalno letenje. Letališče Brnik je bilo v hudi megli in čakal naju je ponoven šolski krog. Vse prej kot lahko zadevšna. Če sem se po videnem lahko vsaj malo orientiral kje sem, mi pri letenje po inštrumentih ni bilo čisto nič jasno. Ven se ne vidi nič, ker je sama megla in vse na kar se zanašaš, so inštrumenti. In seveda kopilot:) Brez njega bi bil hitro pečen. Ob zadnjem zavoju naravnaš letalo v smer letališča in ko se spustiš dovolj nizko, če si dobro peljal in če so inštrumenti točni, moraš zagledati pristajalno pisto naravnost pred seboj. Potem pa standarden postopek pristajanja.

Vse skupaj dejansko izgleda precej lažje, kot dejansko je. Seveda potrebno je ogromno nekega znanja in ogromno vaje, da te stvari obvladaš. In ob takšnih treningih se zaveš kako dober je moral biti pilot, ki je nekaj časa nazaj v Ameriki pristal na reki Hudson. Vsa pohvala gre tudi osebju letalske šole Adria Airways, da imajo simulator odprt tudi za nas navadne zemljane. Saj imamo razne fligh simulatorje na računalnikih, ampak to dejansko ni to. Sam tega nisem nikoli maral igrati. V simulatorju, bi pa z veseljem preživel kar nekaj časa:) Dejansko dobiš občutek, kot da sediš v pravem letalu. Posebna zahvala pa gre tudi g. Vitu za njegovo zelo izrčpno razlago in velik trud, ki ga je vložil v to, da mi je zelo približal poklic pilota.

Slovenci smo znani po tem, da imamo krasne zakone, ki nam dopuščajo marsikaj, še posebno če se znajdemo med njimi.  Ena izmed velikih cvetk je tudi Zakon o varstvu prek požarom (ZVPoz), ki nam v 35. členu pravi takole: “(7) Lastniki ali uporabniki objektov iz petega odstavka tega člena morajo najmanj enkrat letno izvesti praktično usposabljanje za izvajanje evakuacije iz objekta ob požaru.“

Včeraj smo imeli v službi požarno vajo, ki jo opravimo enkrat letno. Navodil za vajo rajši ne bom napisal, ena izmed cvetk v navodilih pa je: “Požarno stopnišče ni v uporabi, ker ni mogoč varen sestop na tla.“

Tole vse skupaj potrebuje malo obrazložitve. Naša stolpnica ima 16 nadstropij, alarma za požar nima, zato za potrebe vaje namestijo nekakšne ročne javljalnike. Vaja je v naprej najavljena, vsako nadstropje ima svojega človeka, ki je zadolžen za varnost in ta naj bi zunaj pred stavbo pregleda, če so vsi zunaj. Zaposleni bi se morali zbrati na varnem mestu zunaj stavbe. Mi smo se zbrali točno pod stavbo, kar v primeru požara vsekakor ne bi bilo varno. V naši stolpnici so dvoje stopnice. Ene so navadne stopnice, druge pa požarne, ki imajo po večini zaklenjena vrata za dostop do njih. Spodaj se te požarne stopnice končajo kakšnih 5-6 metrov visoko. Požarna vaja je potekala tako, da ko se nam je zdelo, da je ura prava smo odšli ven po stopnicah. Dvigala so nam seveda zablokirali. Kakšnega alarma seveda ni bilo slišati, razen v spodnjih etažah.

Že hoja po stopnicah s svojimi sodelavci iz istega nadstropja je bila precej natrpana. Stopnice so namreč zelo ozke. Ne predstavljam si pa paničnih ljudi, ki bi vsi naenkrat hoteli priti iz stavbe.

In zdaj absurd vseh absurdov. Da zadostimo zakonu, moramo enkrat letno izpeljati takšno vajo, ki ne pokaže popolnoma nič.

1. V paniki bi ljudje ravnali popolnoma drugače.
2. Ob resničnem požaru, bi bili ljudje v nadstropjih nad požarom ujeti. V primeru, da bi bil požar na stopnišču prvega nadstropja, bi nasrkali vsi. (sestop iz požarnih stopnic ni mogoč)
3. Ob požarni vaji nismo niti vedeli kje naj bi požar bil. Verjetno so scenariji drugačni, glede na lokacijo požara.
4. Stavba nima požarnega alarma. Da zadostimo zakonu, je očitno dovolj, da za potrebe vaje prinesejo ročne alarme.

Kakorkoli pogledamo, je naša stavba požarno zelo nevarna. Baje tudi potresno. Še posebej sedaj, ko zraven nje zeva nekajnadstropna luknja, ki iz ene strani ne daje nobene podpore temeljem. Kaj bo s to luknjo ne ve nihče, investitor je medtem že dolgo nazaj propadel. Ampak zakonsko je seveda s tem vse v redu in stavba je dovolj varna za delo v njej. V primeru, da bo do česarkoli prišlo, bodo šli gledati papirje, ki bodo razkrili, da je bilo vse v redu in da je število žrtvih pač le nesrečno naključje.

Sem bi pa prijetno presenečen, ko sem nekaj časa nazaj bral, da so na eni šoli izvedli pravo požarno vajo. Nihče ni vedel, da gre za vajo, kadilo se je in učenci, ter učitelji so bili pripričani, da gre za pravo situacijo. Zunaj so jim šele sporočili, da je šlo za vajo. Na ta način, so seveda požarnost varnost dodobra preizkusili, ter poiskali šibke točke, ki jih bodo poskušali odpraviti. Hvalabogu se še najdejo ljudje, ki požarno vajo opravijo tako kot je treba, ne glede na to, da nam zakon dovoljuje le navidezno požarno vajo.

Maribor je bil v soboto cel dan zavit v magijo. Zavzeli so ga čarodeji iz cele Evrope, ki so se zbrali na Magiboru 2011, ki ga je že 14. pripravil vsem znani Magic Wladimir alias Vladimir Mikek.

Wladimir je zaslovel v osemdesetih in devetdesetih letih, kot eden najboljših čarodejev v Evropi. Ima kar nekaj čarobnih izumov, kot je recimo tiskalnik denarja, izginjajoči radio, itd…Vsekakor je čarodej z dušo in srcem in čeprav je danes poklic čarodeja zelo razvrednoten, je še vedno uspešen na svojem področju.

S prijateljem Andrejem sicer nisva v čarobnih vodah, naju pa oba to zelo zanima. Kako se žongliranje in čaranje dobro povezujeta, smo videli tudi na Magiboru, a več o tem kasneje. Andrej pa je po duši igralec in združuje mnoge prvine, od žongliranja do magije. Kongresa se sicer nisva udeležila, sva se pa zapeljala v Maribor na ogled Gala večerne predstave, kjer so se zvrstili mnogi odlični čarodeji.

Že takoj po prihodu v Narodni dom Maribor, kjer se je kongres odvijal, je bilo moč opaziti ljudi, za katere si takoj vedel, da so udeleženci Magibora. Čarodeji so posebni ljudje. Ne samo zaradi nadnaravnih lastnosti, ki jim jih ljudje pripisujemo, pač pa tudi zaradi oblačenja in obnašanja. Vsak njhivo gib daje namreč vtis, da nas bo nekaj “prinesel okrog”. Včasih so ljudje še verjeli, da čarodej dejansko nekaj začara, v resnici pa gre za izredno dobro manipulacijo. Čarodeji nas spretno prikrivajo ozadje, z rokohitrskimi sposobnostmi so hitrejši kot naše oko, z različnimi motilnimi elementi znajo pozornost preusmeriti tja kamor želijo, itd…Tako, da konec koncev, nas vedno le prevarajo. Ampak ta način prevare pa je mnogokrat tako prefinjen, da kakšen od trikov pusti še dolgo sled v našem spominu. Ne gre in ne gre nam iz glave, kako je nekdo nekaj naredil.

S prihodom interneta, pa so čarobne veščine izgubile svoj pomen. Premnogo mladih čarodejev pridno razkriva trike, kar vsekakor ni v dobro čarodejev, jim je pa vsekakor večji izziv, da trike pripravijo na novo. Velik učinek namreč čarodej doseže, ko gledalcem dokaže, da se motijo o tem, kako je nek trik izpeljal. Seveda pa ne razkrije prave skrivnosti. Sam imam najraje čaranje z vsakdanjimi predmeti, kot je recimo kocka, ali pa karte itd. Ni boljšega, kot če ljudem pokažeš kakšen trik iz predmeta za katerega vedo, da ne more biti nič posebej pripravljen in jim ga daš na koncu v roke, naj ga dodobra pregledajo.

Na letošnjem Magiboru pa so nastopili nekateri zelo dobro čarodeji, kot je recimo Franz Koffer. Čaranje v vsakem primeru potrebuje ogromno vaje, da naši gibi izgledajo pred publiko naravni, da skrijemo stvari, ter da pridobimo dovolj hitre gibe, da jih oko ne zasledi. Franz, pa je očitno normalno količino vaje dvignil še višje. Zelo mojstrsko obvladovanje karte, ki se kot po tekočem traku pojavljajo v njegovih rokah.

Nastopil pa je še odlični Xavier Mortimer iz Francije, ki je bil meni s svojimi točkami še najbližje. Njegov nastop namreč vključuje ogromno žongliranja, sicer ne takšnega kot smo ga vajeni na naših žonglerskih srečanjih, saj so njegovi pripomočki bolj čarobni, ampak žongliranje s petimi kroglicami pa tudi šteje, mar ne? Pred našimi očmi se milni mehurček spremeni v kroglico, kasneje nastane še več žogic in na koncu se vse skupaj konča spet v milnem mehurčku. Tudi ples s palico je impresiven trik, ko palica lebdi okrog njega, ampak vsi, ki poznamo skrivnost lebdeče palice,  smo vedeli, da je bilo v točko vloženo ogromno vaje. Kljub relativno preprostemu triku, ga je povzdignil tako visoko, da je šlo bolj kot ne za izjemno natreniranost, kot pa za težak trik.

Nastopil je tudi ameriški čarodej The Great Kaplan, ki nam je nekako pričaral malo čarobne nostalgije. Čarobne veščine so se namreč v zadnjih 20ih letih močno spremenile. Tudi med prisotnimi na Magiboru se je jasno videlo, kdo od čarodejev je ostal v prejšnjem tisočletju in kdo je napredoval v današnje dni. The Great Kaplan pa je s pomočjo raznih efektov združil tiste dobre stare trike z novejšimi.

Na oder sta stopila tudi The Blues Brothers, ki sta bila za moje pojme najslabša med vsemi nastopajočimi. Kljub dobrim trikom, sta bila dokaj dolgočasna. In nekje sredi točke je bila zelo očitno točka, kjer je predstava začela teči zelo nepovezano in nepripravljeno. Nevem ali se jim je med nastopom kaj zgodilo, ali pa od tiste točke naprej dejansko nimata več dobro narejenega programa. Vse je postalo nepovezano, triki so si pa sledili bolj v stilu “pokaži kaj vse znaš”, kot pa del neke predstave s smislom. Škoda, ker bi bila fanta lahko zelo zabavna.

Tudi Slovenci imamo zelo dobre čarodeje. Wladimir je sicer prireditev povezoval in je vmes vključil tudi dva ali tri trike, na odru pa je s svojo točko nastopil Sam Sebastian – mentalist. Ni čisto običajen čarodej, nima zajčkov in rutk, tudi žensk ne žaga na pol, ampak se povečini ukvarja z uganjevanjem ter umom. Njegov nastop sem gledal že v Ljubljani in njegova točka je tako zelo impresivna, da je kar težko verjeti, da se pred predstavo ni z “naključnim” gledalcem zmenil, kaj in kako bo vse skupaj potekalo. V Ljubljani je sicer še hodil po razbitem steklu, ter se na koncu celo ulegel nanj z obrazom obrnjenim navzdol, nanj pa je stopila še naključno izbrana gospodična. No, v Mariboru pa se je lotil uganjevanja. Naključni gospod iz množice mu je dal bankovec za 50€, ki ga je tudi označil. Naključno izbrana gospodična pa je bankovec vstavila v eno izmed petih kuvert, jih premešala, ter razpostavila. Sam Sebastian pa je nato kuverto za kuverto sežigal, dokler ni na koncu ostala ena sama. V njej se je seveda skrival iskani bankovec. Seveda se ni sam odločal o kuvertah, ki bodo šle v sežig, zato je vse skupaj še bolj neverjetno. No, za grande finale pa je uganil še serijsko številko bankovca, ki ga pravzaprav nikoli ni videl od blizu, niti se ga ni nikoli dotaknil. Da bi vse skupaj izpadlo še bolj prepričljivo, je s pepelom umazal bel papir na katerem se je izpisala serijska številka iskanega bankovca. Zares impresivno!

Na koncu pa je nastopil še en američan, Danny Cole. Lahko bi mu rekli kar mojster hitrostnega preoblačenja. Iz črne v rdečo obleko je prišel v rekordnem času ene sekunde. Vsekakor bi lahko rekli, da je to svetovni rekord, če ne bi šlo pri tem za magijo. Mislim, da je bilo v dvorani kljub visoki koncentraciji čarodejev, ob njegovi točki mnogo neznank.

Odlična predstava, ki ni nikogar pustila ravnodušnega.

Pred samo predstavo pa so bile postavljene tudi stojnice, kjer smo lahko kupili čarobne pripomočke. Ja, vsa stvar ni poceni in tiste zares impresivne in uporabne stvari so tudi zelo drage. Vsekakor si takšne stvari kupiš, če to tudi uporabljaš na nastopih. Tako dragih stvari si zagotovo ne kupiš veliko samo za lasten hobi:)

Med vsemi pripomočki je bilo tudi ogromno trikov povezanih z denarjem, kar bi nam v teh razburkanih gospodarskih časih zelo prav prišlo. Tiskalnik denarja, ali pa denarnica, ki pomnoži bankovce je že skoraj vse kar bi potrebovali. Vsako jutro bi dal v denarnico bankovec za 100€ in le hip zatem bi me čakal v denarnici cel šop bankovcev za 100€. Zares odlično:) Gospa, ki mi je omenjeno denarnico predstavljala je ob moji opazki, da bi mi pa tole zelo prav prišlo, hitro povedala, da gre le za trik in mi seveda predstavila skrivnost trika.

Magibor je vsekakor prireditev kakršnih manjka v Sloveniji in močno upam, da se vidimo čez dve leti v Mariboru na jubilejnem 15. Magiboru:)

V tem tednu se dogaja Simbioz@. Ponavadi se mlajši lahko le učimo od starejših, v tem tednu pa se bo zgodilo obratno. Današnje generacije so rojene v digitalni dobi in jim je uporaba raznih gadgetov in računalnikov povsem samoumevna in čeprav so današnji uporabniški vmesniki narejeni zelo dobro, se starejši še vedno ustrašijo tehnike, pa čeprav, ko izgubijo strah lahko ugotovijo, da je pravzaprav uporaba povsem enostavna, zabavna in celo koristna.

Danes pa se začenja akcija, ki jo je izvrstno zastavil zavod Y in skupaj z mnogimi prostovoljci, bomo poskušali mnogim starejšim odpraviti strah pred tehnologijo.

Čiste osnove računalnika, ali pa uporaba raznih uporabnih pisarniških programov….Ali pa morda uporaba elektronske pošte…Za tiste bolj napredne pa še kaj več. Tudi Facebook, pa Skype, itd…

Kakšni bodo rezultati bom lahko poročal konec tedna, ko zaključim s predavanji, do takrat pa lahko rečem samo, da je Zavod Y že sedaj opravil odlično delo. Takšne stvari spoštujem in jih podpiram, zato bom tudi žrtvoval svoj čas, ter ga namenil predvsem starejšim, tistim, ki so zaslužni, da smo tukaj.

Močno podpiram idejo, da bi bili vsi ljudje svobodni. Pa vendar ob akciji, ki je bila izpeljana prejšnji teden čutim grenkobo. Spremljal sem debato o tej akciji na Twitterju in tudi s tem zapisom sem počakal, da je šla akcijo mimo, saj jim nisem imel namena delati reklame za dogodek.

In zakaj čutim grenkobo? Kot sem že pred samim dogodkom predvideval in se je kasneje izkazalo za resnično, se je šlo pri tej akciji izključno za svobodo ene skupinice ljudi, za katero je vedno bolj očitno, da ni tako majhna, ter da ji pripada ogromno ljudi, tudi ali pa morda predvsem vplivnih. Tudi organizatorji sami so povedali, je tudi debata ob družinskem zakoniku spodbuda za organizacijo tega dogodka. S tem so seveda jasno povedali kam pes taco moli. Takšno akcijo bi zelo podpiral, če bi se zares borili za svobodo vseh posameznikov, torej tudi kristjanov, muslimanov, albancev, južnjakov in vseh, proti katerim se v tem času bijejo besedne bitke zasramovanja.

Ob vseh govorih bi bilo zanimivo videti odziv na govor recimo kakšnega katolika. Verjetno bi bil deležen marsičesa drugega kot pohval. Ja, vodstvo cerkve je zamočilo, to vemo vsi, razen njih in vernik ne more biti šikaniran samo zato, ker je vernik. Veruje v Boga. In če bi morali vsi sprejemati homoseksualne družine, je prav da bi sprejemali tudi katolike.

In česa je kriv nek musliman, ki moli večkrat na dan, spoštuje koran in živi po njem, družba pa ga izloča in šikanira, ker je pač musliman. Jasno, muslimani se samo raztreljujejo, v koranu jim piše, da morajo pobijati kristjane, da bodo postali pravi muslimani. Pa je to res? Od vseh muslimanov, ki jih poznam, ne poznam nikogar takšnega, ki bi kakorkoli nakazoval v smer raztrelitve in pobijanja kristjanov. Se zanje tudi borijo “prostori svobode”?

Kaj pa tisti ljudje, ki so izgubili službo, zato ker je bil lastnik preveč požrešen in je zapravil tovarno? In taisti lastnik se je zgovarjal na krizo itd…Ko pa je vendar vsem jasno, da bi tovarna zelo dobro delala, če se lastnik ne bi tako zadolževal in če ne bi dobesedno kradel denarja iz firme. Ampak kaj, ko nakazovanje denarja na zasebne račune v davčne oaze ni kraja, če si lastnik podjetja. Kdo se bo boril za te ljudi, ki so ostali brez službe? Javno mnenje je, da so si sami krivi, kaj pa nisi hodili v šolo. Well, guess what. Vsi nimajo možnosti hoditi v šolo, vsi nimajo teh sposobnosti, vsi nimajo nekoga, ki bi ga pri tem spodbujal. Mar ne potrebujejo tudi oni svobode? In četudi imajo službo, dobijo tako mizerno plačo, da ni to nobena plača. In postanejo moderni sužnji.

Kje ste prostori svobode, da bi se zavzemali za svobodo vseh ljudi?

Danes je Amazon končno predstavil bralnik elektronskih knjig Kindle, ki bo zagotovo doživel velik uspeh. Najcenejšega je možno dobiti že za 79$, čeprav menim, da bi morali biti bralniki še mnogo cenejši, pravzaprav skorajda zastonj.

Že nekaj časa nazaj je Amazon objavil, da so prodali več elektronskih knjig, kot papirnatih. To dejstvo me še posebej čudi, saj elektronske knjige niso bistveno cenejše od natisnjenih. Je pa res, da se dobi tudi ogromno elektronskih knjig, ki niso bile nikoli natisnjene, njihova cena je pa mizerno nizka: 1$ do največ 5$. In prav te, se največ prodajajo. Preden so elektronske knjige postale hit, smo si jih seveda vsi želeli, saj bi se končno znebili tistega velikega stroška tiskanja, s čimer so prodajalci upravičevali visoke cene knjig. No, pa smo hitro videli, da imajo tiskarji pri tem pravzaprav zelo malo. Marže založnikov so namreč tiste, ki dodajo največji delež k ceni. In tukaj ima Amazon popolno prednost pred ostalimi. Imajo svoj bralnik, svoj format elektronskih knjig, svojo knjigarno, svojo razpoznavnost in svoj krog odjemalcev. Zato so si seveda lahko privoščili, da ponujajo elektronske knjige le za kakšen procent ceneje kot natisnjene.

Danes je po vsej verjetnosti nekakšen zgodovinski dan, saj je Amazon stopil korak naprej. Čeprav zaenkrat še ne z nižjimi maržami in posledično nižjimi cenami elektronskih knjig, so pa močno pocenili svoj elektronski bralnik. Že res, da bomo morali v času, ko bralnika ne bomo uporabljali, gledati reklame ne ekranu, ampak cena 79$ za najcenejšo različico je zelo obetavna. Prav tako ekran občutljiv na dotik za podobno ceno, kot je bil na voljo stari Kindle. Vse ostale novosti na bralniku pravzaprav niso tako zelo pomembne. Kindle je bil že sedaj prijeten za v roko, dovolj lahek in hkrati uporaben. Sedaj bo postal še bolj uporaben. To, da je Amazon danes izdal tudi tablični računalnik je bolj postranskega pomena. Vemo, da iPadu ne more konkurirati, verjetno pa bodo s svojo tablico, v kolikor bo delovala dovolj dobro, poiskali kupce kar med tistimi, ki si tabličnega računalnika še ne lastijo. Pa vendar, tablični računalnik ni nikakršno nadomestilo Kindla. Po celodnevnem gledanju v ekran, je verjetno dobro spočiti oči ob branju e-ink ekrana, namesto, da bi ponovno gledali v LCD, OLED oz. kakršenkoli ekran. Kdor je v rokah že držal Kindla, lahko potrdi, da je branje zelo prijetno in zares zelo enakovredno branju navadne natisnjene knjige.

Prepričan sem, da bodo stare dobre natisnjene knjige vedno na tržišču. Posebno knjige, ki so večne. Računalniška literatura, ki ima mnogokrat po 1000 in več strani, po vrhu vsega, pa v parih letih zastari, bo po vsej verjetnosti večji delež kmalu dosegla v elektronski izdaji. Tudi sam imam doma vsaj eno polico takšnih debelih knjig, ki so bile svoje čase zelo dobre, danes pa so zastarele in neuporabne. Kaj mi bo Windows 95 biblija? Ali pa Photoshop 7 za Telebane? In te knjige bodo šle verjetno kmalu v muzej ali pa v smeti. No, z elektronskimi knjigami bo drugače. Ne bodo nam zavzemale prostora in če jih ne bomo več potrebovali ne bo nobene dileme več. Se jih zbriše, čeprav glede na to, da je diskovni prostor postal dokaj poceni, bodo verjetno za vedno ostale nekje v arhivu.

Pogosto na dopust oz. na kakšno pot vzamem s seboj prav te debele knjige. Seveda za to ponavadi potrebujem posebno torbo. S pomočjo Kindla, pa bo ta posebna torba odveč. Prav vse knjige namreč lahko vzamem s seboj, zavzamejo pa komajda toliko prostora kot en manjši zvezek:)

Veselim pa se že dneva, ko bom lahko jutranji časopis prebral kar na Kindlu. To je prihodnost časopisov, še posebno, če bo Amazon skrbel za poceni elektronske bralnike. Edino seveda kar bomo potem pogrešali, bo papir za podkurit v kaminu. Reklame so pa za tovrstne primere popolnoma neuporabne. Morda pa bodo takrat na vrsto prišle tiste stare, neuporabne računalniške knjige. Čeprav roko na srce, bi mi bilo težko kuriti knjigo, pa čeprav bi se zavedal, da je neuporabna in je tako ali tako ne bom nikoli več prebral.

Vsak sistem se enkrat podre. Tudi naš trenutni družbeno-politični sistem se bo sesul. Samo še vprašanje časa je kdaj se bo to zgodilo, vsekakor se pa bo zgodilo. Ali bo to boleče sesutje, ali bo to nežen prehod v nov sistem? Bomo videli…Vse bolj se nagibam k temu, da bo to boleče sesutje.

Župan Občine Komenda je morda začel s tem sesutjem. Morda namerno, morda po nesreči, pa vendar…

http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042469786

Ne vem čisto kaj naj si mislim o njem? Naj imam dobro mnenje, ker je končno povedal tisto, kar se večina državljanov že pošteno zaveda, ali naj imam o njem slabo mnenje, ker se je tudi on šel takšne “igrice”?

Ali je bila to neumna in nepremišljena izjava ali pa dobro premišljena poteza? Verjetno bo bolj kot ne držala druga možnost, saj je župan omenil snemanje in zapor, torej se je jasno zavedal kaj lahko sledi. Seveda veliko verjetnosti je, da bo šel v zapor on sam, ker je pač podkupoval, medtem, ko bodo tisti prejemniki po veliki verjetnosti ostali zunaj. Upam samo, da bo dovolj pameten, da bo s seboj na hladno potegnil tudi vse tiste, čeprav se mu v tem primeru verjetno slabo piše.

Majhna zgodba velikih razsežnosti, bi se lahko reklo. Nek dokaj nepomemben župan, dokaj nepomembne občine si je drznil na glas povedati tisto, kar se potihem zavedamo skoraj vsi, če ne celo čisto vsi. Res je, poštene posle je dandanes težko delati oz. bolj rečeno nemogoče. Prej ali slej trčiš ob neko osebo, ki ima dovolj velik vpliv in moč, da ti pokvari načrte. In ta oseba ima seveda določene zahteve oz. želje, kaj vse je potrebno “storiti”, da ti omogoči izpeljavo načrtov.

Mi pa si zatiskamo oči, da pa pravzaprav ni tako zelo hudo. O pa je! Še hujše kot toliko, kar vemo! In kaj bomo storili? Nič, saj nič ne morem…Lahko volimo novo oblast. Kdo pa je nova oblast? Kakšno alternativo imamo? Če ustanovim stranko, ki bo imela poštene in moralne vrednote, bom pogorel. Za uspeh na volitvah potrebujem predvsem denar. Denar pa bom dobil le tako, da bom določenim ljudem naredil določene usluge…Pa smo že v začaranem krogu….

Sploh pa kaj mi koristi najboljši program na svetu, kaj mi koristi najbolj ugleden zbor kandidatov, če pa bodo ljudje še vedno volili tako kot vedno. Slovenski mediji pokrivajo dva pola: levega in desnega. Ni težko ugotoviti kateremu polu pripada kateri medij. In kam v ta prostor se lahko umesti nova stranka?

Volilno telo večinoma sestavljajo starejši, ki pa vidijo le eno opcijo. Če hodijo v cerkev je to desna opcija, če ne hodijo v cerkev je to leva opcija. Je seveda nekaj izjem, po večini pa to kar drži. In odkar je cerkev izgubila večino moralnega kapitala, se še to vedno bolj preveša na drugo stran oz. volilci, ki so razočarani nad cerkvijo, enostavno ne gredo na volitve.

Mediji v teh dneh na vso moč udrihajo po desni opciji in na veliko pripravljajo teren Jankoviću. Vse lepo in prav, saj je sposoben menedžer, obenem pa je pohlepen kapitalist in sebičen totalitarist. Verjamem, da bi v red spravil marsikatero državno ustanovo, žal pa bi zopet ustvaril elito, ki bi bila njegova in oni bi imeli na voljo vse.

To pa smo nekoč že imeli in tega nočemo. Ali pač? Močno upam, da ne…Zdaj, ko je država v visokih dolgovih, jo bo težko kdorkoli spravil v red. Izrazita plačna nesorazmerja, izžemanje delavcev za plače menedžerjev, podkupovanje na najvišji ravni države, pravo na temelju kapitala, luknjasta zakonodaja pisana na kožo določeni skupini ljudi, velike akumulacije kapitala pri nekaj posameznikih, odlivanje denarja v davčne oaze, ter prikrivanje lastništva podjetij,…In še in še bi lahko našteval….

Denar je sveta vladar. In kdor ima denar, si lahko trenutno privošči vse in ko si lahko privoščiš čisto vse materialne dobrine, dobiš apetite po več. Po nadzoru, po vladanju, po nesmrtnosti. Jankovićev stadion v Ljubljani. Krasna stavba, ki pa je žal plod krvi in globokih žuljev delavcev, ki so jo gradili, ter naših potomcev, ki bodo morali še dolgo živeti z dolgovi.

Je res to tisto kar hočemo? So naša življenja tako malo vredna? Nismo samo Slovenci hlapci…Hlapce imamo po celem svetu, ponekod tudi dobesedno! In ko govorimo o državi, govorimo pravzaprav o ljudeh. Tistih, ki tukaj živimo. Tistih,  ki pravzaprav vse to dopuščamo!

In kaj je potemtakem župan občine Komenda Tomaž Drolec? Bedak ali junak?

Navdih za današnje razmišljanje sem dobil v članku o telefonskih računih naših poslancev:

http://delo.si/novice/politika/poslanci-zasvojeni-radovedni-klepetavi-molceci.html

Biti poslanec v državnem zboru je bolj kot ne privilegij redkih. Glede na ugodnosti, ki jih imajo naj bi to bili biseri naše države. Kaj pa poslanci v resnici naredijo za nas? Po večini vsi glasujejo po strankarski liniji. Za večino od njih nismo niti slišali. Prav zanimivo bi bilo dobiti kakšno statistiko, koliko minut govora je kakšen od poslancev opravil; če naj bi bilo njihovo delo razpravljanje in odločanje o pomembnih stvareh.

Poleg sedenja v parlamentu, kjer mnogokrat vidimo prav otroško pričkanje, pa poslanci v dvorani DZja počnejo še marsikaj drugega. Igrajo igrice na računalniku, se pogovarjajo po telefonu, klepetajo, berejo časopise ali pa jih sploh ni na seji. Očitno pa nekateri zelo radi tudi telefonarijo. Nevem točno kaj imajo poslanci za početi, da si naberejo telefonske zneske v tisočih evrih, in prav zanimivo bi bilo enkrat preverit koliko od teh pogovorov je zasebnih in koliko je resnično službenih.

Veliko poslancev pa poleg svoje redne službe v DZ počne še kaj drugega. Mnogi se gredo posel, velik posel. To mi ni čisto jasno kako je možno, ko pa imajo ja tako odgovorno službo. Eden izmed teh, ki se je šel posel poleg službe poslanca že sedi. Vprašanje bi jih še šlo sedet, če bi se komu zamerili. Slišal sem še enega poslanca, kako se je hvalil s svojimi nepremičninskimi posli. In baje mu zelo laufa. Zanimivo, da se mnogi poslanci podajo v nepremičninski posel. Tudi to, da ima taisti poslanec ljubico, ki bi jo na vsak način rad “položil” ter seveda vpeljal v posel. In to naj bi bil nek družinski človek s poštenimi vrednotami. Bog nam pomagaj, če je že ta pošteni poslanec takšen. Kaj počno šele tisti ostali, ki so že na zunaj pokvarjeni.

Ni presenetljivo, da je tekma za poslanske stolčke groba in umazana. Ko ti enkrat uspe preboj v parlament si zmagal. Dobra plača, lagana služba in očitno možnost dodatnega posla, seveda poleg vseh bonitet, ki jih imaš. In po končanem mandatu še eno leto poslansko nadomestilo. Torej 5 let odličnega zagotovljenega zaslužka. Seveda tudi ni presenetljivo, da se kljub veliki politični krizi parlament ne razpusti, čeprav je vsem jasno, da so na mrtvi točki. Ugodnosti so le ugodnosti:)

Da si poslanec pa ne rabiš nobenih šol, ni ti potrebno nič znati, pravzaprav ti mora le uspeti dobiti dovolj glasov. In to je vse kar šteje. V času kampanje so ti kandidati pripravljeni obljubiti vse, po končani kampanji in uspehu, pa pozabijo na vse in uživajo svoj status, ki so si za izborili. Vemo, da zakonodaja omejuje količino denarja, ki se ga lahko nameni za kampanjo, vsi pa vemo tudi, da se mnogo stvari financira mimo uradnega računa kampanje. Taisti zgoraj omenjeni poslanec je v neki borbi za stolček omenil, da denar ni problem, samo da ne gre uradno.

In kdo nadzira poslance? Zagotovo bi potrebovali neko sitno tajnico, ki bi jih vseskozi preverjala za prisotnost, za uporabo službenega telefona itd…Pravzaprav ne bi bilo niti slabo, če bi poslanci svoje delo opravljali brezplačno. Me zanima koliko bi bilo potem še kandidatov za to delo. Brez bonitet, pač pa le ponos, da lahko opravljajo službo poslanca.