Multipraktični zmagovalec

Milne mehurčke vsi dobro poznamo. Kaj pa milne mehurče v obliki zvezdice, ali pa kar logotipa podjetja? To boste pa sedaj spoznali.

Francisco Guerra in Brian Glover, ki se sicer ukvarjatas posebnimi efekti, sta se nekega dne spraševala kaj bi se zgodilo, če bi oblaku dali obliko. In sta se lotila dela, ter naredila leteči oblakec, ki je imel določeno obliko. Kako? Malo helija, malo vode, malo milnicepa je šlo..Ter seveda posebna naprava:

Seveda si lahko to napravo tudi izposodite, ter popestrite svojo prireditev. Škoda le, ker je treba napravo pripeljati iz Amerike:

Vsekakor super kreativnost!

 

Kreativnost nima meja in za kreativne se vedno najde prostor pod soncem. Najboljše ideje so tiste ob katerih pomislimo: “Zakaj se tega nisem že sam spomnil?”

In, ko sem bral prispevek Had-a o Mukicah sem si mislil prav to. Ideja Mookic je tako enostavna, pa vendar tako genialna in kreativna. Fantje so našli odlično “poslovno nišico”. Je prav ste prebrali, ne nišo, ampak nišico, ampak izkoristili jo bodo pa dodobra. Spremenili so standardni format vizitk, dodali možnost, da jo vsak oblikuje po svoje in vse skupaj zapakirali v super embalažo, ter prilepili še super ceno in uspeh je zagotovljen. Pravzaprav bi se posla z Mookicam podobnim karticam lahko lotil vsak, ki ima doma malo boljši tiskalnik, ter plastifikator papirja. Seveda potrebujete še program, ki bo omogočal naročnikom, da po svoje oblikujejo kartice in že boste zasuti z delom. Pa vendar morda nebo šlo tako zlahka. Mookice so samo ene. Vsekakor bi morali ponuditi nekaj, kar Mookice ne nudijo.

Mookice so me takoj zasvojile. Seveda, velikokrat se mi zgodi, da me kdo povpraša po telefonski številki ali pa vizitki in sedaj imam priložnost, da imam takrat kaj ponuditi. Nekaj drugačnega, svežega, predvsem pa nekaj tako kul. Hitro na stran www.moo.com  in že sem naročil svoje Moo mini kartice. Privlačna oblika, privlačna ideja in cenovno ugodno naročilo.Komplet 100 Mookic, ki je lahko vsaka drugačna, vas bo prišel skupaj s poštnino manj kot 20€. Seveda lahko naročite tudi ostale njihove artikle, ki pa so tudi dosegljivi po super cenah.

Njihov program za izdelavo vizitk je enostavno super. Ne rabiš nobenih navodil, kar znaš ga uporabljati. Tako je enostaven. Edino, kar bi spremenil bi bilo to, da bi dodal večjo možnost oblikovanja teksta na zadnji strani, vse ostalo je pa res super. Plačilo se izvede elegantno preko PayPala in Moojevci ti pošljejo potrditev naročila. Potem pa čakaš, približno 3-4 dni, da ti pošljejo obvestilo, da so jih naredili. Po tem obvestilu, počakaš še kakšne 3-4 dni, da prispejo po pošti. Seveda se lahko odločite za expresno pošto, kar vas bo tudi primerno več stalo. Ampak na Mookice se splača čakati. In potem pride dan D, ko vas v nabiralniku počaka nekaj takšnega:

Seveda, ti dajo na vsakem koraku vedeti, da so nekaj posebnega. Kot vidite na škatlici piše: How very exciting. In res je. Zelo razburljivo je, ko jih odpiraš in komaj čakaš, da vidiš kako izgledajo. Seveda ne pozabijo povedati, da skrbijo za naravo in da so kartice zelo pazljivo ročno pakirane.

Vsekakor, všeč mi je ideja, všeč mi je izdelek. In upam, da bo koristil tudi vam.

 

Ja, res je…Čisto slučajno je današnji dan točno eno leto od mojega prvega vpisa na blog. In čisto slučajno danes podiram svoj rekord v obiskih. Moj članek: Mercator in samopostrežna blagajna je bil izpostavljen na prvi strani SIOLA in ta objava mi je prinesla že skoraj 3.000 obiskov, pa smo šele na polovici dneva. Priznam, všeč mi je kadar se moja objava pojavi na prvi strani Siola. Sicer nisem štel kolikokrat je bilo to, ampak sodeč po statistiki se je to zgodilo kar 13x v enem letu.

Tudi pogled na statistiko me veseli. Čeprav vem, da se z največjimi ne morem kosati, pa vendar je to moj osebni uspeh.

Skoraj 53.000 unikatnih obiskovalcev mi godi. To je v povprečju malo več kot 4400 obiskovalcev na mesec, kar je malo manj kot 150 na dan. Seveda so bile občasne špice, kot je danes kot je prišlo na moj blog skoraj 3000 ljudi, so bili pa tudi časi, ko nekako ni bilo navdiha za pisanje dolgo časa, takrat pa so dnevni obiski padli krepko pod 100.

V vsem tem času, kar pišem blog sem napisal 284 člankov, za katere sem se vedno trudil, da bi bilo čimboljši in bi obiskovalci imeli kaj od njih.  Po opažanjih sodeč so nekateri članki, za katere sem mislil, da bodo udarni, šli zelo hitro v pozabo, na drugi strani pa je mnogo člankov, ki sem jih napisal zelo na hitro in nisem niti pomislil, da bodo kaj veliko brani, dosegli veliko branost.

Zatorej: VSE NAJBOLJŠE MOJ BLOG

 

Pa smo dočakali tudi Domžalčani cirkus. Celotne Domžale so dodobra obremenjene z njihovimi plakati, ki vabijo na cirkuško predstavo. Gre za živalim bolj naklonjem cirkus, saj res v njem nastopajo večinoma živali. Ampak žal ne boste videli kakšnih eksotičnih. Nastopajo: konji, poniji, osli, lame, kamela, albino piton,krava,… Kljub vsem zgodbam, ki krožijo o cirkusih ter dresuri teh živali, je lepo videti kaj vse se znajo živali naučiti. Zanimivo je videti kako poslušne so, ter kako naučene, tudi stvari, ki jim jih nebi nikoli pripisal. Dva ponija sta stopila na veliko gugalnico, ter se dejansko gugala:

Cirkus mi je na prvi pogled deloval zelo podoben cirkusu, ki je bil nedolgo nazaj v Ljubljani-Cirkus Apollo.  Gre prav tako za manjši, družinski cirkus iz Nemčije. V celotnem cirkusu po vsej verjetnosti delujeta dve družini, saj tako je bilo videti. Majhnost cirkusa lahko rezberemo že iz tega, da je artistka, ki se je nekaj časa zvijala kot guma, potem je vrtela obroče, med odmorom tudi prodajala v notranji trgovini. Tudi vsi ostali, ki so tako ali drugače sodelovali med predstavo, so imeli tudi po koncu ali pa na začetku predstave svoje zadolžitve.

Konji so zares učljive živali. Sem vedel, da so, ampak nisem vedel da v tolikšni meri. Med predstavo sem se ves čas spraševal kako jim jih uspe naučiti določene stvari. V dresuri živali so zares mojstri.

Gospodična, ki bi ji bolj pripisal vlogo okrogle prodajalke, kot pa vlogo vrhunske artistke nas je očarala s svojo upogljivostjo.  Miss Kavčuka so jo napovedali in dejansko se je zvijala, kot bi bila iz gume.

Ta dva okroglolična otroka sta nas pa vmes malce pozabavala.

Sem že mislil, da žonglerjev pa nimajo, pa se je pojavil Dino, ki so ga napovedali kot enega najboljših žonglejev v Evropi. Žal je bila to zelo velika laž, ali pa gospodič Dino ni imel dneva in ni želel pokazati kaj vse zna. Sam se nimam za izredno dobrega žonglerja, pa vendar ni ta cirkuški žongler prikazal popolnoma ničesar, kar nebi znal tudi jaz. Tri žogice z nekaj osnovnimi triki, trije keglji z nekaj osnovnimi triki, ter na koncu še štirje obroči, pravzaprav brez trikov. Sicer se mi je na koncu oddolžil z zelo dobrim ognjenim šovom, pa vendar mi je pustil pri žongliranju slab vtis.

Tokrat z drugim imenom napovedana, ista gumijasta gospodična, Miss Anja nam je pokazala veščine vrtenja obročev. Vrtela jih je zares z veliko hitrostjo in natančnostjo in če potegnem vzporednico s cirkusom Apollo, je bila Miss Anja precej boljša v tem, kot pa gospodična v Apollu.

Prodajalka kart je s svojim partnerjem pokazala všečno akrobatsko točko na višini. Prav tako dokaj okrogla artistka, je izvajala trike z neverjetno lahkotnostjo.

Na koncu pa so svoje začetke akrobatske kariere pokazali tudi tile otroci, ki naj bi bili najmlajši artisti v Evropi. Najmlajši je imel manj kot dve leti, pa je kljub temu stal svojemu učitelju na stegnjeni roki. Med temi otroci je bil tudi že videni mali klovn, ki je tudi dokaj okroglih mer pokazal, kaj vse zna. Od stoje na rokah, do stoje na eni roki.

Na koncu pa so zaključili s prav posebno počasno kravo. Nisem vedel, da se da krave tudi zdresirati:

Če naredim nekakšen zaključek. Težko bi se odločil kateri cirkus je boljši: Apollo ali Safari. Moji ženi je bil Safari bolj všeč, ker so ji bolj všeč živali, meni je bil pa nekako Apollo bolj všeč, ker so mi bolj všeč žonglerske spretnosti. Vsekakor sta oba cirkusa na podobnem nivoju in vsekakor priporočam ogled. Čas hitro mine, pa tudi videli boste marsikaj.

Snemati normalno, da ne pustijo sem bil pa presenečen, da smo fotografirali sicer lahko, ampak brez fleša. No, ko nastopajo živali mi je bilo jasno, da ne smem slikati z bliskavico, kar so tudi povedali, ampak, da ne smem slikati artistvo brez živali, pa nisem vedel in me je en gospod, ki dela v cirkusu prijazno opozoril na to. Zato so slike malce drugačne, kot bi lahko bile, pa vendar sem vesel, da se vsaj nekaj vidi.

Ostale fotografije lahko vidite v Žonglerski galeriji fotografij.

Ob bok žolčnim debatam okoli cirkusov, ki še uporabljajo živali, sva imela pa tudi z ženo kratek pogovor na to temo. Prvi konji, ki so prišli na oder, so bili resnično videti sestradani, saj so se jim dobro videla rebra, kar pa pri konjih ni v navadi. Drugače so bile pa živali videti negovane, prav nič pretepane, tudi med predstavo jih niso tepli. Iskreno povedano, pa niso bile videti srečne, če lahko sploh pri živalih ugotovimo kdaj so srečne.

 

Čeravno sem imel slabo izkušnjo s samopostrežnimi blagajnami v Mercatorju, pa ta dan le ni bilo vse tako slabo. V istem centru Mercator Domžale je tam pri vhodu na levi strani en bar in spredaj pred barom hladilnik s sladoledi. Kdo bi se lahko uprl hladni osvežitvi pri plus 30 in tako sva si tudi midva z ženo privoščila sladoled.

Pa si žena zaželi Straciatelo, jaz pa zadaj vidim slasten sladoled Snickers. In pravi sladoledar, da sem si res dober sladoled izbral in da je čisto svež, da ga je ravnokar pripravil. Pove tudi, da je to zelo pomembno ali je sladoled svež, ter da je res dober in da mi ne bo žal, ker sem ga izbral. Po kratki debati pa pravi moji ženi, da ji bo dal malo za probat. In ji je dal celo kepico, da bo lahko poskusila:) Seveda je bil ta sladoled več kot odličen in bova zagotovo k njemu še prišla.

Sladoledarji resnično vedo kaj je posel in kako pridobiš stranke. Prepričan sem, da bom vsakič, ko bom šel mimo kupil vsaj eno kepico. Kako malo je bilo potrebno, a ne?

Sem se pa kasneje, ko sem videl enega prodajalca iz neke mini-računalniške trgovine v Domžalah, spomnil, zakaj na tega prodajalca nimam lepih spominov in sem se tudi spomnil, zakaj v tisto trgovino nisem nikoli več šel in tudi ne bom šel. Bil je namreč popolno nasprotje sladoledarja. Vzvišen, nadut in dejansko očitno ni hotel prodati stvari. Če kupec pride v trgovino in prodajalca nekaj vpraša, pričakuje vsaj kakšen pameten odgovor, ne pa odgovor v stilu: “Sej znate mulci vse na internetu najdet, pa najdi še to.” In ta trgovina me ni več videla.

Zato vse pohvale sladoledarju, še se vidimo….

 

Sliši se super-samopostrežna blagajna. In danes sem se odločil, da jo preizkusim. Kaj hočeš boljšega kot, da hitro zložiš stvari iz vozička v vrečo, plačaš in greš. Ker se mi nekako ni dalo stati v vrsti sem šel na samopostrežno blagajno. Nič vrste, super, bom hitro mimo. O, kako sem se zmotil.

Začnem s prvim izdelkom, ga dam na čitalec, zapiska in dam v vrečko. U, kok je to super. Potem drugi, tretji itd…Potem pa je bila vrečka polna in žena je začela stvari zlagati v svojo košaro. Torej na čitalec in v košaro. Potem so se pa začele težave. Zaslišal se je glas: “Položite odčitane artikle nazaj v vrečko.” Ok, zloži vse nazaj v vrečko in potem me računalnik vpraša, če imam Pika kartico. Pritisnem, da jo nimam in želim naprej. Potegnem naslednji artikel čez čitalec in spet vpraša, če imam Pika kartico. Uf, pa sej sem ti že povedal, da je nimam. Ok, še enkrat. Hočem odčitati naslednji artikel in ga nikakor noče odčitat. Pogledam črtno kodo, je vse v redu, nič poškodovana. Poskusim še nekajkrat in je šlo. Nekaj artiklov je šlo potem v redu, potem sta se pa obe vrečki napolnili. Zato žena eno odstrani in spet znani glas: “Položite odčitane artikle nazaj v vrečko.” Dava vrečko nazaj in se sprašujeva kam bova dala naslednje stvari: šteka mleka, šteka vode. Nič, kar bo pa bo. Dam na čitalec, lepo odčita in reče: “Tega artikla ne položite v vrečko.” Ja, sej mi na misel ne pride, da bom šteko mleka dal v vrečko. Ok, super. Poskusim še vodo in isti odgovor.  No, vsaj malo pameti ima, da ne bom tlačil šteke mleka v vrečko. Potem po dolgem času, ko končno pride do konca pa izberem še plačilo s kartico. Jo dam v čitalec, odtipkam PIN in potem se je kar od nekje vzela ena prodajalka, vzela en listek, ki je prišel iz čitalca, dala kopijo nekam nevem kam in je spet šla. Ne bu, ne mu. Če bi mi takrat vzela pol artiklov nebi nič opazil. Zadovoljen, da sem končno prišel skoz, si prisežem, da nikoli več na samopostrežno. Trikrat bi kupil stvari za isti čas. Tako dolgo je trajalo, da sem prišel čez blagajno.

Seveda sem vesel, da mislijo na to, da bi nam olajšali nakupe, ampak tule so pa nekako brcnili v temo. Razumem tudi, da je to očitno prvi tak sistem, da še očitno ni dovolj razvit, da bi nam res olajšal stvari. Ampak, kako je možno, da si dovoli eno takšno podjetje kot je Mercator uvesti sistem, ki je še poln napak, poln lukenj in ki nam niti približno ne olajša nakupa.

Sprašujem se tudi: mar je res tako težko narediti sistem, ki bi ti samodejno odčital kaj vse imaš v košarici in bi samo zapeljal skozi nekakšen “rentgen”, pa bi računalnik že vedel kaj vse imaš notri in bi samo še plačal. Brez prelaganja, brez odčitavanja.

Vsekakor si Mercator zasluži eno veliko črno piko za uvedbo tega sistema, čeprav so morda hoteli dobro.

Več o samopostrežnih blagajnah.

 

Na faksu sem slišal izredno dobro definicijo podjetnika. Podjetnik je človek, ki ustvari nekaj iz pravzaprav ničesar. Tule moti edino tista besedica “pravzaprav”. Res je, da podjetnik nima pravzaprav ničesar, pa nekaj ustvari. Pa vendar niso vsi podjetniki takšni. Poznamo mnoge, ki jim je bilo dano ogromno, pa so potem iz tistega ogromno, naredili še več.

Ampak kljub vsemu mora prav vsak prodjetnik imeti ogromno. Potrebuje zelo dobro in izbrušeno idejo. Pa vendar tudi sama ideja ni dovolj. Ob vsem tem potrebuje še ogromno znanja ali pa mora vsaj poznati prave ljudi, imeti mora pogum, itd.

Ampak prvo, kar podjetnik potrebuje pa je gotovo ideja:

Brez zelo dobre ideje, je vse ostalo zaman. Ampak kaj pa je dobra ideja? Je to morda ideja, s katero ti uspe navdušit nekaj prijateljev?

Moja definicija dobre ideje: “Dobra ideja je tista, ki ti bo čez čas prinesla rezultate.” Ti rezultati pa so lahko  v finančnih prihodkih, lahko so v nekem uporabnem “gadgetu” s katerim bodo imeli ljudje olajšano življenje itd. Pa vendar pravi podjetnik ne gleda samo na denar. Res je, mnogi gledajo samo na denar. Ampak od takšnih ljudi nima nihče prav nič, ker vidijo le svoj denar in vse kar delajo je to, kako bi dobili še več denarja. Ampak njihovi proizvodi, storitve, “gadgeti” ne prinašajo nobene uporabne vrednosti.

V svetu je mnogo finančnih “podjetnikov”, ki se ukvarjajo le s svojim denarjem. Kaj in kako bodo počeli z njim, da bi zaslužili še več. Pa ima kdo kaj od tega, razen oni sami?

Hvalabogu se pa najde ogromno pravi podjetnikov, ki trgu ponudijo določeno storitev ali izdelek in se pri tem trudijo biti najboljši, hkrati pa tudi najbolj uporabniku prijazni in uporabni. In takšni podjetniki so tisti pravi, ki si zaslužijo slavo.

Igro Akrapović je nekoč imel idejo:”Noben izpušni sistem ni dober, zato si bom naredil svojega.” Če se postavimo nazaj v tiste čase, ko je začel z izdelavo izpušnih sistemov, bi se vam zdela ta ideja dobra? Bi bila sploh vredna časa? Aja, “avspuhe” boš delal. Ja v redu, pa jih delaj.  Meni se ta ideja ne zdi niti blesteča, niti dobra, še manj pa kaj posebnega. Kot bi danes jaz rekel: “Za avto ne obstaja dober multimedijski sistem in bom naredil svojega.” Boste rekli: “Pa ga naredi, kdo ti brani.” 

In Igor Akrapović je naredil prvi “avspuh.” Pa verjetno je naredil še drugega, pa tretjega itd…Vse dokler ni naredil takšnega, da mu je ustrezal. In če na hitro potem povzamem zgodbo. Ker je bil ta izpušni sistem res najboljši, mu verjetno ni bilo težko prodati prvih 100 sistemov. Tudi preboj v sam svetovni vrh motociklizma mu ni uspel zaradi dobre ideje ali morda zelo dobrih poznanstev. Prepričan sem, da mu je preboj uspel predvsem zaradi dobrega in kvalitetnega izdelka. Če uporabniki nebi videli prednosti v uporabi njegovega sistema, potem mu nihče ne more pomagati pri prodaji.

In še povzetek Akrapovićeve zgodbe? Na videz slaba ideja, se je na koncu izkazala za odlično.

Enako bi se lahko reklo za mnoge zgodbe: Pečečnik, Pipistrel, Facebook, Google, Microsoft, itd…

Prav nihče od njih ni posegel na tržno nišo, prav nihče od njih ni imel, gledano v tistem času, dobre ideje, prav vsi pa so imeli dober izdelek ali pa vsaj uporaben izdelek, ki so ga ponudili uporabnikom. In uporabniki so ga sprejeli, ker jim je nekako olajšal življenje oz. jim je dal tisto kar so potrebovali.

Največji uspeh dosežeš, če daš trgu proizvod, za katerega ljudje še niso vedeli, da ga potrebujejo, ko pa ga preizkusijo, se pa sprašujejo kako so lahko živeli brez tega.

Torej kaj storiti z dobro idejo? Vnovčite jo. Na takšen ali drugačen način. Mnogi prodajajo svoje ideje. Ideje niso poceni. Vi pa svojo idejo vnovčite. Uporabite jo in jo izkoristite. Če boste s pomočjo svoje ideje lahko trgu ponudili kvaliteto in uporabnost ste zmagali, neglede na to kako dobra se ideja zdi.

 

Mnogi si lastite svojo vizitko. Priznam, tudi sam imam svojo vizitko. Pravzaprav imam tri vizitke. Za vsako področje dela svojo. Če sem v službi imam eno, če sem pri projektu Darujmo.si imam drugo, če pa sem v žonglerskem svetu imam pa tretjo.

Kaj pa če bi imeli na izbiro samo eno vizitko? In če bi na to vizitko lahko napisalo samo eno besedo oz. en naziv kaj ste? Vas je možno z eno besedo opisati?

Je možno narediti eno splošno vizitko, ki bi jo lahko dali ob vsaki priložnosti?

Priznam, mene bi težko opisali z eno besedo oz. enim nazivom. Morda multipraktik?

 

Mi zna kdo odgovoriti na tole vprašanje? KDO SI? Ne, kaj počneš, ne kaj ti je všeč, ne kaj ti ni všeč, ampak KDO SI?

Je težko? Zame je. Nevem kdo se? Vem kaj počnem, vem kaj mi je všeč, vem kaj mi ni. Nevem pa kdo sem?

S tem vprašanjem sem se ubadal že mnogo let nazaj, še v časih dobrega starega srednješolskega IRCa. Ko smo naključno klikali ljudi so ponavadi vprašali kdo si. Nek človek na drugi strani me je pa nekoč presenetil. Na vprašanje KDO SI, sem ponavadi odgovoril: Matjaž. Pa mi je sogovornik rekel: Ne kako ti je ime, ampak kdo si? In povem vam, na to vprašanje nisem znal odgovoriti. In ne znam še danes.

Pa vi? Veste KDO STE?

 

Če vas sedajle vprašam: Kaj si želite v življenju? Bi mi znali odgovoriti? Bi mi znali odgovoriti v enem stavku? Ali bi za to porabili precej več stavkov?

No, sam bi vsekakor lahko porabil celo stran stavkov ali pa še več, da bi opisal kaj s v življenju želim. Ne česa si želim, ampak kaj si želim. V življenju zelo uživam, ker me stvari, ki jih počnem navdušujejo, ker počnem v čemer uživam in ker imam hobije, ki mi pomagajo razvijati moje talente, ter hkrati v njih izredno uživam.

Verjetno nas večina v življenju želi napredovati. Pa naj bo to v službi, znanju, plači itd…In verjetno ni človeka, ki nebi kdaj pomislil, da bi zamenjal službo, ker si želi novih izzivov. Tudi sam sem prišel na to misel. Danes obstaja mnogo internetnih strani, ki ponujajo oglase za zaposlitev. Zdi se kot, da je ljudi na trgu premalo. Velika množica oglasov, kjer iščejo takšne in drugačne ljudi.

Pri vsem tem imam pa eno težavo. Službe so razvrščene po kategorijah. In katero kategorijo naj sedaj izberem? Katerega področja naj se lotim, če pa me zanima skoraj vse? Kaj je tisto kar bi rad počel v prihodnosti? Odločitev je težka in tako zaprem še eno stran z oglasi za delo. Ne morem se odločiti. Ne more se odločiti, ne ker bi bil tako izbirčen, ampak ker me tako veliko stvari zanima.

In kaj naj naredim sedaj? Opazovati strastne in navdušene podjetnike je pravo veselje. Podjetništvo je definitivno zame. Le prvi korak bo potrebno storiti. In kdaj je najboljši čas za to? Sedaj? Jutri?Čez 5 let?Ko bom znal dovolj? Kdaj?

Ampak jaz rad usvarjam, iščem nove tehnologije, imam ideje itd. Manjka pa mi prodajni duh. Kako bom prodal kar bom naredil?

In potem bom red drugo dilemo. Kako naj se lotim stvari, da se bo podjetje razvijalo? Da bo postalo boljše od drugih, da bo postalo najboljše? Da bo trgu ponujalo najboljše produkte. Kaj naj storim, da ne bom skupaj s podjetjem potonil v sivo povprečje, kjer bom zaslužil ravno dovolj, da bom imel še za svojo plačo?

Ali imajo zares nekateri ljudje nos za posel, ali ima pri tem prste vmes le sreča?

In kaj si v življenju želite Vi?