Kaj naj jem?
Dejstvo je, da je vedno več rakavih obolenj in dejstvo je, da veliko le-teh izvira iz nezdrave prehrane. Kaj pa je sploh zdrava prehrana? Kdo mi garantira, da je tisto kar kupim zares zdravo oz. vsaj, da ni škodljivo?
Večkrat se zalotim v razmišljanju: “Kaj pa vsebuje tale hrana?”
Vsem je jasno, da toliko hrane nismo nikoli zmetali v smeti, ko jo zmečemo danes. Vsem je jasno, da toliko ljudi nikoli ni živeli na svetu, kot danes. In vsem je jasno, da masovno proizvedena hrana na nikakršen način ne more biti prav dobra. Proizvajalci so že dolgo nazaj ugotovili, kako določeni hrani ojačaš okus, da postane zelo okusna, ter te nekako zasvoji. Regulative, ki skrbijo za kolikor toliko normalno hrano, ki se prodaja v trgovinah, postajajo vedno mehkejše in padajo pod vplivom močnih gospodarskih lobijev.
In naj omenim še to, da hrana nikoli ni bila tako draga, kot je danes. Skoraj bi lahko rekel, da gre za hrano kakšna tretjina moje mesečne plače. Se bližamo časom, ko bomo spet delali le za hrano? Če bi se osredotočil na naravno in zdravo oz. neškodljivo hrano, potem bi bilo plačilo še veliko večje.
Toda kaj lahko storim, da bi jedel neškodljivo hrano? Grem v pekarno, želim kupit črn kruh in doma ugotovim, da gre pravzaprav le za pobarvan bel kruh. O kakšni etiketi, ki bi označevala sestavine, ni ne duha ne sluha. Grem v trgovino, dobim sicer etiketo, kjer ne preberem nič dobrega. Razni ojačevalci okusa, barvila, emulgatorji, itd…Mar je to res dobro, da se vse to dodaja v kruh? Za koga je to dobro? Verjamem, da kljub vsem tem dodatkom ni boljšega kruha, kot je domač kmečki svež kruh iz krušne peči. Ampak v današnjem hitrem svetu niti nimamo časa, da bi sami pekli kruh.
Ampak recimo, da sem si vsaj toliko olajšal delo, da sem kupil kruhomat, ki mi zelo olajša peko kruha. Zaplete se že pri moki. Na etiketi spet razni dodatki. Ja nič, grem pa v bližnji mlin po moko. Tam zopet o etiketi z vsebinami ne duha, ne sluha. Pa recimo, da jim verjamem, da gre za čisto moko, brez raznih dodatkov. Toda kje pa je raslo to žito? Je bilo kje blizu zelo prometne ceste? Morda blizu kakšne tovarne?
Kaj pa ostale sestavine? Voda, kvas, sol, jajca? Voda pride po starih ceveh, mnogokrat je dodan kakšen klor ali še kaj drugega, za kvas se ne ve kako je bil pridobljen, sol je bila lahko tudi pridobljena blizu kakšnega pristanišča, jajca so lahko domača, pa vendar ne veš kaj so jedle kokoši.
Ko ti le uspe speči kruh, za katerega upaš, da vsaj ni kaj preveč škodljiv, bi se ti prilegel še kozarec jogurta. Odpreš enega najboljših tekočih jogurtov iz Lidla in se skoraj stopiš ob dobrem okusu. Tega bi pa lahko popil ogromno. Vmes ko piješ pogledaš na etiketo ter se zgroziš nad dodatki, ki so notri. Jasno je, zakaj je tako dobrega okusa. Jogurt naj bi bil zdrav, toda nehote se vprašaš ali ti bo ta jogurt koristil, ali le škodil. In, ko se odločiš še za preizkus glede roka trajanja, se zgroziš, ko ugotoviš, da je jogurt lahko nekaj mesec po preteku roka še vedno užiten in dober. Spomnimo se kakšnih 15 let nazaj, ko se je jogurt še isti dan ali pa en dan po izteku trajanja dobesedno napihnil.
Hja, pa nič. Si bom pa zaželel kozarec mleka. Razno mleko, kupljeno v trgovini, je skoraj tako kot bi bil vodo, ki je obarvana belo. In resnica ni daleč od tega. Zato, če imaš srečo skočiš do bližnjega kmeta ali pa do bližnjega Mlekomata, ter si natočiš sveže naravno in zdravo mleko. Nekako jim še toliko zaupamo, da s postopki pridobivanja tega mleka ni nič narobe in vse kar jim lahko očitamo je, da se krave zagotovo pasejo kje v bližini mest ali pa kakšnih prometnih cest.
In kaj nam torej preostane na koncu? Da si kupimo kmetijo nekje v visokogorju, ter si vso hrano pridelamo sami. Tam je svež zrak, vedel boš kako je hrana nastala, zaradi dela svojih lastnih rok, jo boš še bolj cenil. Edina pomanjkljivost je, da bo treba zato pustiti službo. To pa pomeni, da boš delal spet le za lastno preživetje. Čeprav bi se pa kvaliteta življenja drastično dvignila:)





12.03.2010 19:23
Ena rešitev je navedena v zadnjem odstavku (tak primer smo mi, pa ne izključno zaradi hrane), da pa ne bi tako drastično spreminjal načina svojega življenja obstajajo ljudje, ki pridelujejo kvalitetno hrano. Žal je edina garancija, da jih poznaš. Takšni ali drugačni certifikati so žal vredni bolj malo.
12.03.2010 20:24
Žal živimo v času, ko je najbolje čimveč hrane sam, na svojem vrtu, na zase in naravo prijazen način. Neobdelanih vrtov je veliko, nastopi pa vprašanje odločitve in volje. Preveč ljudi je raje lačnih, kot da bi z motiko, lopato in grabljami šli po ulici do vrta, kaj šele da bi zemljo urejali. Kdor zna z vrtom, na 25 kvadratov velikem vrtu pridela zelenjavo, z začimbnicami vred za celo familijo. Ne da bi uporabil umetna gnojila, kupoval kompost in z kakšnimi preparati uničeval škodljivce. Preprosta matematika pove, da na takem vrtu na leto z malo dela “zaslužiš” eno dobro penzijo.