Multipraktični zmagovalec

Ja, res je…Čisto slučajno je današnji dan točno eno leto od mojega prvega vpisa na blog. In čisto slučajno danes podiram svoj rekord v obiskih. Moj članek: Mercator in samopostrežna blagajna je bil izpostavljen na prvi strani SIOLA in ta objava mi je prinesla že skoraj 3.000 obiskov, pa smo šele na polovici dneva. Priznam, všeč mi je kadar se moja objava pojavi na prvi strani Siola. Sicer nisem štel kolikokrat je bilo to, ampak sodeč po statistiki se je to zgodilo kar 13x v enem letu.

Tudi pogled na statistiko me veseli. Čeprav vem, da se z največjimi ne morem kosati, pa vendar je to moj osebni uspeh.

Skoraj 53.000 unikatnih obiskovalcev mi godi. To je v povprečju malo več kot 4400 obiskovalcev na mesec, kar je malo manj kot 150 na dan. Seveda so bile občasne špice, kot je danes kot je prišlo na moj blog skoraj 3000 ljudi, so bili pa tudi časi, ko nekako ni bilo navdiha za pisanje dolgo časa, takrat pa so dnevni obiski padli krepko pod 100.

V vsem tem času, kar pišem blog sem napisal 284 člankov, za katere sem se vedno trudil, da bi bilo čimboljši in bi obiskovalci imeli kaj od njih.  Po opažanjih sodeč so nekateri članki, za katere sem mislil, da bodo udarni, šli zelo hitro v pozabo, na drugi strani pa je mnogo člankov, ki sem jih napisal zelo na hitro in nisem niti pomislil, da bodo kaj veliko brani, dosegli veliko branost.

Zatorej: VSE NAJBOLJŠE MOJ BLOG

 

Čeravno sem imel slabo izkušnjo s samopostrežnimi blagajnami v Mercatorju, pa ta dan le ni bilo vse tako slabo. V istem centru Mercator Domžale je tam pri vhodu na levi strani en bar in spredaj pred barom hladilnik s sladoledi. Kdo bi se lahko uprl hladni osvežitvi pri plus 30 in tako sva si tudi midva z ženo privoščila sladoled.

Pa si žena zaželi Straciatelo, jaz pa zadaj vidim slasten sladoled Snickers. In pravi sladoledar, da sem si res dober sladoled izbral in da je čisto svež, da ga je ravnokar pripravil. Pove tudi, da je to zelo pomembno ali je sladoled svež, ter da je res dober in da mi ne bo žal, ker sem ga izbral. Po kratki debati pa pravi moji ženi, da ji bo dal malo za probat. In ji je dal celo kepico, da bo lahko poskusila:) Seveda je bil ta sladoled več kot odličen in bova zagotovo k njemu še prišla.

Sladoledarji resnično vedo kaj je posel in kako pridobiš stranke. Prepričan sem, da bom vsakič, ko bom šel mimo kupil vsaj eno kepico. Kako malo je bilo potrebno, a ne?

Sem se pa kasneje, ko sem videl enega prodajalca iz neke mini-računalniške trgovine v Domžalah, spomnil, zakaj na tega prodajalca nimam lepih spominov in sem se tudi spomnil, zakaj v tisto trgovino nisem nikoli več šel in tudi ne bom šel. Bil je namreč popolno nasprotje sladoledarja. Vzvišen, nadut in dejansko očitno ni hotel prodati stvari. Če kupec pride v trgovino in prodajalca nekaj vpraša, pričakuje vsaj kakšen pameten odgovor, ne pa odgovor v stilu: “Sej znate mulci vse na internetu najdet, pa najdi še to.” In ta trgovina me ni več videla.

Zato vse pohvale sladoledarju, še se vidimo….

 

Sliši se super-samopostrežna blagajna. In danes sem se odločil, da jo preizkusim. Kaj hočeš boljšega kot, da hitro zložiš stvari iz vozička v vrečo, plačaš in greš. Ker se mi nekako ni dalo stati v vrsti sem šel na samopostrežno blagajno. Nič vrste, super, bom hitro mimo. O, kako sem se zmotil.

Začnem s prvim izdelkom, ga dam na čitalec, zapiska in dam v vrečko. U, kok je to super. Potem drugi, tretji itd…Potem pa je bila vrečka polna in žena je začela stvari zlagati v svojo košaro. Torej na čitalec in v košaro. Potem so se pa začele težave. Zaslišal se je glas: “Položite odčitane artikle nazaj v vrečko.” Ok, zloži vse nazaj v vrečko in potem me računalnik vpraša, če imam Pika kartico. Pritisnem, da jo nimam in želim naprej. Potegnem naslednji artikel čez čitalec in spet vpraša, če imam Pika kartico. Uf, pa sej sem ti že povedal, da je nimam. Ok, še enkrat. Hočem odčitati naslednji artikel in ga nikakor noče odčitat. Pogledam črtno kodo, je vse v redu, nič poškodovana. Poskusim še nekajkrat in je šlo. Nekaj artiklov je šlo potem v redu, potem sta se pa obe vrečki napolnili. Zato žena eno odstrani in spet znani glas: “Položite odčitane artikle nazaj v vrečko.” Dava vrečko nazaj in se sprašujeva kam bova dala naslednje stvari: šteka mleka, šteka vode. Nič, kar bo pa bo. Dam na čitalec, lepo odčita in reče: “Tega artikla ne položite v vrečko.” Ja, sej mi na misel ne pride, da bom šteko mleka dal v vrečko. Ok, super. Poskusim še vodo in isti odgovor.  No, vsaj malo pameti ima, da ne bom tlačil šteke mleka v vrečko. Potem po dolgem času, ko končno pride do konca pa izberem še plačilo s kartico. Jo dam v čitalec, odtipkam PIN in potem se je kar od nekje vzela ena prodajalka, vzela en listek, ki je prišel iz čitalca, dala kopijo nekam nevem kam in je spet šla. Ne bu, ne mu. Če bi mi takrat vzela pol artiklov nebi nič opazil. Zadovoljen, da sem končno prišel skoz, si prisežem, da nikoli več na samopostrežno. Trikrat bi kupil stvari za isti čas. Tako dolgo je trajalo, da sem prišel čez blagajno.

Seveda sem vesel, da mislijo na to, da bi nam olajšali nakupe, ampak tule so pa nekako brcnili v temo. Razumem tudi, da je to očitno prvi tak sistem, da še očitno ni dovolj razvit, da bi nam res olajšal stvari. Ampak, kako je možno, da si dovoli eno takšno podjetje kot je Mercator uvesti sistem, ki je še poln napak, poln lukenj in ki nam niti približno ne olajša nakupa.

Sprašujem se tudi: mar je res tako težko narediti sistem, ki bi ti samodejno odčital kaj vse imaš v košarici in bi samo zapeljal skozi nekakšen “rentgen”, pa bi računalnik že vedel kaj vse imaš notri in bi samo še plačal. Brez prelaganja, brez odčitavanja.

Vsekakor si Mercator zasluži eno veliko črno piko za uvedbo tega sistema, čeprav so morda hoteli dobro.

Več o samopostrežnih blagajnah.

 

Na faksu sem slišal izredno dobro definicijo podjetnika. Podjetnik je človek, ki ustvari nekaj iz pravzaprav ničesar. Tule moti edino tista besedica “pravzaprav”. Res je, da podjetnik nima pravzaprav ničesar, pa nekaj ustvari. Pa vendar niso vsi podjetniki takšni. Poznamo mnoge, ki jim je bilo dano ogromno, pa so potem iz tistega ogromno, naredili še več.

Ampak kljub vsemu mora prav vsak prodjetnik imeti ogromno. Potrebuje zelo dobro in izbrušeno idejo. Pa vendar tudi sama ideja ni dovolj. Ob vsem tem potrebuje še ogromno znanja ali pa mora vsaj poznati prave ljudi, imeti mora pogum, itd.

Ampak prvo, kar podjetnik potrebuje pa je gotovo ideja:

Brez zelo dobre ideje, je vse ostalo zaman. Ampak kaj pa je dobra ideja? Je to morda ideja, s katero ti uspe navdušit nekaj prijateljev?

Moja definicija dobre ideje: “Dobra ideja je tista, ki ti bo čez čas prinesla rezultate.” Ti rezultati pa so lahko  v finančnih prihodkih, lahko so v nekem uporabnem “gadgetu” s katerim bodo imeli ljudje olajšano življenje itd. Pa vendar pravi podjetnik ne gleda samo na denar. Res je, mnogi gledajo samo na denar. Ampak od takšnih ljudi nima nihče prav nič, ker vidijo le svoj denar in vse kar delajo je to, kako bi dobili še več denarja. Ampak njihovi proizvodi, storitve, “gadgeti” ne prinašajo nobene uporabne vrednosti.

V svetu je mnogo finančnih “podjetnikov”, ki se ukvarjajo le s svojim denarjem. Kaj in kako bodo počeli z njim, da bi zaslužili še več. Pa ima kdo kaj od tega, razen oni sami?

Hvalabogu se pa najde ogromno pravi podjetnikov, ki trgu ponudijo določeno storitev ali izdelek in se pri tem trudijo biti najboljši, hkrati pa tudi najbolj uporabniku prijazni in uporabni. In takšni podjetniki so tisti pravi, ki si zaslužijo slavo.

Igro Akrapović je nekoč imel idejo:”Noben izpušni sistem ni dober, zato si bom naredil svojega.” Če se postavimo nazaj v tiste čase, ko je začel z izdelavo izpušnih sistemov, bi se vam zdela ta ideja dobra? Bi bila sploh vredna časa? Aja, “avspuhe” boš delal. Ja v redu, pa jih delaj.  Meni se ta ideja ne zdi niti blesteča, niti dobra, še manj pa kaj posebnega. Kot bi danes jaz rekel: “Za avto ne obstaja dober multimedijski sistem in bom naredil svojega.” Boste rekli: “Pa ga naredi, kdo ti brani.” 

In Igor Akrapović je naredil prvi “avspuh.” Pa verjetno je naredil še drugega, pa tretjega itd…Vse dokler ni naredil takšnega, da mu je ustrezal. In če na hitro potem povzamem zgodbo. Ker je bil ta izpušni sistem res najboljši, mu verjetno ni bilo težko prodati prvih 100 sistemov. Tudi preboj v sam svetovni vrh motociklizma mu ni uspel zaradi dobre ideje ali morda zelo dobrih poznanstev. Prepričan sem, da mu je preboj uspel predvsem zaradi dobrega in kvalitetnega izdelka. Če uporabniki nebi videli prednosti v uporabi njegovega sistema, potem mu nihče ne more pomagati pri prodaji.

In še povzetek Akrapovićeve zgodbe? Na videz slaba ideja, se je na koncu izkazala za odlično.

Enako bi se lahko reklo za mnoge zgodbe: Pečečnik, Pipistrel, Facebook, Google, Microsoft, itd…

Prav nihče od njih ni posegel na tržno nišo, prav nihče od njih ni imel, gledano v tistem času, dobre ideje, prav vsi pa so imeli dober izdelek ali pa vsaj uporaben izdelek, ki so ga ponudili uporabnikom. In uporabniki so ga sprejeli, ker jim je nekako olajšal življenje oz. jim je dal tisto kar so potrebovali.

Največji uspeh dosežeš, če daš trgu proizvod, za katerega ljudje še niso vedeli, da ga potrebujejo, ko pa ga preizkusijo, se pa sprašujejo kako so lahko živeli brez tega.

Torej kaj storiti z dobro idejo? Vnovčite jo. Na takšen ali drugačen način. Mnogi prodajajo svoje ideje. Ideje niso poceni. Vi pa svojo idejo vnovčite. Uporabite jo in jo izkoristite. Če boste s pomočjo svoje ideje lahko trgu ponudili kvaliteto in uporabnost ste zmagali, neglede na to kako dobra se ideja zdi.

 

Mnogi si lastite svojo vizitko. Priznam, tudi sam imam svojo vizitko. Pravzaprav imam tri vizitke. Za vsako področje dela svojo. Če sem v službi imam eno, če sem pri projektu Darujmo.si imam drugo, če pa sem v žonglerskem svetu imam pa tretjo.

Kaj pa če bi imeli na izbiro samo eno vizitko? In če bi na to vizitko lahko napisalo samo eno besedo oz. en naziv kaj ste? Vas je možno z eno besedo opisati?

Je možno narediti eno splošno vizitko, ki bi jo lahko dali ob vsaki priložnosti?

Priznam, mene bi težko opisali z eno besedo oz. enim nazivom. Morda multipraktik?

 

Mi zna kdo odgovoriti na tole vprašanje? KDO SI? Ne, kaj počneš, ne kaj ti je všeč, ne kaj ti ni všeč, ampak KDO SI?

Je težko? Zame je. Nevem kdo se? Vem kaj počnem, vem kaj mi je všeč, vem kaj mi ni. Nevem pa kdo sem?

S tem vprašanjem sem se ubadal že mnogo let nazaj, še v časih dobrega starega srednješolskega IRCa. Ko smo naključno klikali ljudi so ponavadi vprašali kdo si. Nek človek na drugi strani me je pa nekoč presenetil. Na vprašanje KDO SI, sem ponavadi odgovoril: Matjaž. Pa mi je sogovornik rekel: Ne kako ti je ime, ampak kdo si? In povem vam, na to vprašanje nisem znal odgovoriti. In ne znam še danes.

Pa vi? Veste KDO STE?

 

Če vas sedajle vprašam: Kaj si želite v življenju? Bi mi znali odgovoriti? Bi mi znali odgovoriti v enem stavku? Ali bi za to porabili precej več stavkov?

No, sam bi vsekakor lahko porabil celo stran stavkov ali pa še več, da bi opisal kaj s v življenju želim. Ne česa si želim, ampak kaj si želim. V življenju zelo uživam, ker me stvari, ki jih počnem navdušujejo, ker počnem v čemer uživam in ker imam hobije, ki mi pomagajo razvijati moje talente, ter hkrati v njih izredno uživam.

Verjetno nas večina v življenju želi napredovati. Pa naj bo to v službi, znanju, plači itd…In verjetno ni človeka, ki nebi kdaj pomislil, da bi zamenjal službo, ker si želi novih izzivov. Tudi sam sem prišel na to misel. Danes obstaja mnogo internetnih strani, ki ponujajo oglase za zaposlitev. Zdi se kot, da je ljudi na trgu premalo. Velika množica oglasov, kjer iščejo takšne in drugačne ljudi.

Pri vsem tem imam pa eno težavo. Službe so razvrščene po kategorijah. In katero kategorijo naj sedaj izberem? Katerega področja naj se lotim, če pa me zanima skoraj vse? Kaj je tisto kar bi rad počel v prihodnosti? Odločitev je težka in tako zaprem še eno stran z oglasi za delo. Ne morem se odločiti. Ne more se odločiti, ne ker bi bil tako izbirčen, ampak ker me tako veliko stvari zanima.

In kaj naj naredim sedaj? Opazovati strastne in navdušene podjetnike je pravo veselje. Podjetništvo je definitivno zame. Le prvi korak bo potrebno storiti. In kdaj je najboljši čas za to? Sedaj? Jutri?Čez 5 let?Ko bom znal dovolj? Kdaj?

Ampak jaz rad usvarjam, iščem nove tehnologije, imam ideje itd. Manjka pa mi prodajni duh. Kako bom prodal kar bom naredil?

In potem bom red drugo dilemo. Kako naj se lotim stvari, da se bo podjetje razvijalo? Da bo postalo boljše od drugih, da bo postalo najboljše? Da bo trgu ponujalo najboljše produkte. Kaj naj storim, da ne bom skupaj s podjetjem potonil v sivo povprečje, kjer bom zaslužil ravno dovolj, da bom imel še za svojo plačo?

Ali imajo zares nekateri ljudje nos za posel, ali ima pri tem prste vmes le sreča?

In kaj si v življenju želite Vi?

 

Nekaj podatkov: vsako leto več obolelih za rakom, vedno dražja nafta, vedno dražja hrana, nekateri ljudje vedno bogatejši, drugi vedno revnejši….

In komu se svet klanja, kdo kroji razmere v svetu? Je to morda Bill Gates s svojim Microsoftom? Je to morda OPEC s svojo nafto? Je to morda kakšen drug lastnik svetovnih gigantov in monopolistov?

Težko bi izbral kogarkoli izmed njih. Svetovne in državne razmere nam namreč krojijo POLITIKI.

Drage bralke in bralci. Politiki nam krojijo življenja. Politiki, katerih večina v življenju ni ustvarila ničesar, katerih edina kariera v življenju je bila lezenje v rit svojim nadrejenim in ljudem, ki jim utegnejo koristit. In prav ti politiki nam kreirajo zakone, po katerih moramo živeti. Prav ti politiki kreirajo zakone, po katerih se vedno lahko določena oseba oz. določena skupina ljudi izmuzne. Prav ti politiki nam krojijo življenja, nam postavljajo pravila in razpolagajo z ogromnim premoženjem.

Zakaj jim še vedno to dopuščamo? Zakaj smo ljudje tako leni, da nič ne stroimo glede tega? Je mar pretežko premakniti tako veliko skalo. Je mar pretežko premakniti tako veliko čredo stran od jasli? Ljudje se borimo za službe, borimo se za plače, borimo se za preživetje…Okoli državnega denarja pa se pase živina, ki je pametna. Seveda, zakaj bi se trudil sam, če pa lahko dobim vse tako enostavno, da se priklopim na državne jasli?

Ampak, ok. Države so vedno bolj požrešne, države so vedno bolj zadolžene, pa se nihče ne obremenjuje s tem. Kdo bo to plačal, kdo sploh daje posojila? Če si sposodim 100 mio €, sem zato bogataš? Ja v praksi imam 100 mio €, v teorijo sem pa zadolžen za 100 mio €.

Banke obračajo denar, kar je prav, da nam ga plemenitijo. Ampak ali nam ga res plemenitijo? Vedno večje obresti so, če si ga sposodimo in vedno manjše, če varčujemo pri njih. Banke pa večajo dobičke iz dneva v dan. Lastnikom teh bank pa raste premoženje vsak dan.

Ali pa postaneš direktor nekega podjetja. Ustanoviš neko novo svoje podjetje. Preko tega novega svojega podjetja pridobiš dovolj kredita, da kupiš večinski delež v podjetju kjer si le direktor. Ker si lastnik tega drugega podjetja, si avtomatsko lastnik tudi tega podjetja, kjer si bil dosedaj le direktor. Ok, ampak nekdo mora odplačat kredit. Ni probema, ker si večinski lastnik se lahko odločaš po svoje in ker si obenem tudi direktor je tudi to urejeno. Enostavno pripojiš svoje novo podjetje tistemu večjemu podjetju in tako tudi kreditno odplačevanje odpade iz tvojih ramen. In iz svojega žepa nisi dal nič, v tvoj žep je pa padlo toliko, da niti notri ne spraviš. Vam je ta zgodba znana? Prepričan sem, da je…

Zdaj pa vprašanje? Je to vse pošteno?

Če gledam na zakone, ki so jih napisali politiki, potem je pred sodiščem vse čisto. Če pa predpostavim, da politiki niso ravno najbolj pošteni, potem lahko predpostavim, da tudi zakoni niso najbolj pošteni. In če zakoni niso najbolj pošteni, potem tudi delovanje po teh zakonih ni najbolj pošteno. Ampak, če država pravi, da je pošteno, potem bo že držalo.

Ok, kaj pa, ali je to moralno? Da si direktor podjetja in se ukvarjaš le s tem kako bi postal njegov lastnik, ter kako bi do tega lastništva prišel s čimmanjšimi stroški? Mar ni direktor podjetja vodja podjetja? Ali je direktor človek, ki se ukvarja s prenosom lastništva v svoj žep, za upravljanje podjetja pa ima zaposlene ljudi?

No, sedaj pa možne rešitve….

1. Politiki naj bodo zaposleni kjerkoli, parlament pa naj bo popoldanska, prostovoljna in brezplačna dejavnost.
2. Poslanci v državnem zboru naj bodo izžrebani ljudje izmed množice in žreb naj vsako leto določi druge ljudi.
3. Ker so poslanci predstavniki ljudstva oz. naj bi vsaj bili in ker živimo v dobi interneta, potem vidim boljšo rešitev. Vsi skupaj lahko sodelujemo pri sprejemanju zakonov in sicer z glasovanjem preko interneta. Tako ne bomo potrebovali več predstavnikov ljudstva in bo vsak glas štel. Seveda je za to potrebno razviti dober sistem, da bi preprečil možnost zlorab.
4. Zakone bi pisali strokovno usposobljeni ljudje, ki bi delali po svoje in neodvisno, ter bi imeli mandat za nedoločen čas. Seveda bi jih moral drugi strokovno usposobljen in neodvisen kader redno kontrolirati in v primeru pisanja zakonov na kožo svojim znancem, prijateljem, sorodnikom takoj odvzeti mandat. Tudi v primeru očitno napisanega zakona za nekoga, bi jim moral mandat takoj prenehati.
5. Vzpostaviti bi se morali mehanizmi, ki bi onemogočali ali pa bi vsaj grobo kaznovali morebitne kršitelje.
6. Podatki o finančnih transakcijah bi morali biti na voljo pristojnim institucijam. Skriti bančni računi nebi smeli biti več dovoljeni in za vsakega zemljana bi se moralo vedeti kje ima odprte bančne račune.

V nekaterih filmih iz prihodnosti smo že videli popolno kontrolo nad ljudmi. Da so imeli vgrajene čipe kjer so računalniki potem skrbeli za kršitelje zakona, saj računalnikom noben greh ne uide, prav tako pa tudi kaznujeno najbolj nepristransko-če si kršil zakon-plačaj. Ni olajševalnih okoliščin. In bojim se tega dne, ko bomo prisiljeni v uvedbo takega sistema. Vse kaže, da drvimo proti tja. Bojim se dne, ko se bo svetovno gospodarstvo sesulo samo vase. Mar je rešitev v tem, da si prigrabem čimvečje bogastvo? Kaj bo po zlomu gospodarstva imelo kakšno vrednost? Miljoni naloženi po firmah? Če gospodarstvo propade, tudi firme propadejo. Naložbe v nepremičnine? Če ne boš imel denarja, ti bodo nepremičnine v strošek in ker ljudje po svetu ne bodo imeli denarja, jih niti ne boš mogel prodati.

Kako bi nam prav prišel kakšen sodobni Nostradamus, ki bi nam povedal kam nas to pelje.Kljub neizpodbitnim dokazom, da svet pada v propad, da se nikomur ne piše nič dobrega in da nam okolje vedno bolj vrača, si nekateri še vedno zatiskajo oči. Mnogi izkoriščajo trenutni položaj za to, da bi si nagrebli čimveč, ter morda čimdlje uživali v svojem razkošju, dokler še traja.

Ko pa udari bolezen, je pa že druga zgodba….A ne?

 

Ste se kdaj vprašali kje so vsi ti sponzorji, ko jih potrebuješ? Katerokoli prireditev pogledate, vsepovsod so nalepljeni sponzorji, ki jih kar ne zmanjka. Kaj pa ko se lotite sami iskanja sponzorjev? Jih pa kar ni, a ne?

Pred kratkim sem se tudi sam začel srečevati s problemov nabiranja finančnih sredstev za izpeljavo prireditve. In vam povem, da če si novoustanovljeno društvo je še toliko težje dobiti kakšna sredstva.

Mi je pa seveda povsem razumljivo. Seveda, če gledam iz stališča nekoga, ki išče denar od sponzorjev, potem včasih ne razumeš, zakaj je sponzorje tako težko dobiti.

Če pa se postavim na stran podjetnika, ki ga vsi po vrsti prosijo za finančna sredstva, je pa seveda zgodba drugačna.

Večina ljudi razpošlje prošnje za sponzorstvo in potem jamra, da nič ne dobijo. Ok, sam vidim v firmi, da velikokrat dobimo kakšno prošnjo za sponzorstvo. Po pravici povedano je niti ne preberem. Še več. Samo, da vidim, da je prošnja za sponzorstvo, jo vržem proč. Niti je ne nesem do direktorja. Zakaj? Ker vem, da bi direktor naredil isto.

Ampak občasno pa pride kakšna prošnja tudi do direktorja. Razlogov je lahko več, ampak najbolj glavni razlog pa je, da mi je društvo oz. oseba, ki prosi za sredstva, znana. Če vidim, da prošnjo pošilja nekdo, ki ga poznam, je to že “hint”, da tole prošnjo pa moram dat direktorju. Ok, pa smo spet tam-veze in poznanstva.

Nekateri zagovarjajo, da hodiš okoli privatnikov in žicaš za denar. Ok, nekak mi to ne leži, pa po pravici povedano tudi ni kaj veliko uspehov, razen nekaj drobiža. Ob sem se seveda počutiš kot klošar. Večina podjetnikov ima že v naprej pripravljene odgovore oz. izgovore, zakaj ti ne morejo pomagati.

Ampak….povsem jih razumem. Namreč, če bi ugodili vsem prošnjam bi takoj bankrotirali. Tudi država jim ob tem nič ne podari oz. jim ob donacijah nič ne pomaga. Nobene stimulacije iz strani države. Zakaj bi torej nek podjetnik dajal denar kar tako naokoli, ko pa bi ga lahko porabil sam. Ali bi si kupil kaj naumnega kar ne potrebuje, najverjetneje pa bi ga vložil v podjetje ter nadaljni razvoj. Zakaj bi ga torej dajal nekim društvom? Kaj pa ima podjetnik od tega?

Ob iskanju sponzorjev smo sposobni napisat veliko stvari, ki jih bo podjetnik imel od tega, da nam bo prispeval kaj. Seveda njegov logotip bo povsod, letaki se bodo lahko talali, ker pričakujemo medije bodo vsi videli in slišali, da je bil nekdo sponzor itd.

Ampak še vedno ne bo imel podjetnik nič od tega. Reklamni material na prireditvah ponavadi leti v prvi koš, ko nekje prebirajo sponzorje nihče niti ne sliši kdo je bil sponzor, tistih reklamnih transparentov tudi nihče ne opazi tam in na koncu podjetnik vidi, da ni zaradi sponzorstva pridobil niti ene nove stranke.

Kaj torej ponuditi podjetniku, da bi prispeval kaj denarja? Pravzaprav ima vsak svoje potrebe. Če nekdo dela na občini ali upravni enoti na pomembnem položaju, kjer lahko podjetniku koristi, bo seveda precej lažje pridobil sredstva. Če nekdo dela v banki na kakšnem vodilnem položaju, kjer ima možnost korigirati obrestne mere pri posojilih ali ima celo besedo pri odobritvah posojil, potem bo definitivno lažje prišel do tistih pravi sponzorjev. Podjetnik mora nekaj imeti od tebe.

Kaj pa storimo v primeru, da ne delamo na takšnem položaju? Ah, potem imamo pa težave in postanemo klošarji, ter žicamo za majhne zneske.

Rešitev te težave bi bila, da v društvo pridobimo kakšnega človeka, ki je na takšnem položaju, da bi lahko koristil podjetnikom in s tem pridobil kakšna finančna sredstva.

Mladi podjetniki se nekako srečujejo z isto težavo: kje in kako priti do denarja. Na srečo je v zadnjem času vedno več Poslovnih Angelov, torej ljudi, ki prispevajo začetna sredstva. Seveda bodo nekoč tudi oni imeli veliko od tega, pa čeprav gre to za ene najbolj tveganih naložb.

Društvom bi tudi koristili takšni poslovni angeli, vendar računati na društvo, da ti bo nekoč nekaj prineslo je nemogoče. Poslovni angeli se tudi zavedajo, da je treba podpirati mlade ljudi ko začenjajo v podjetništvu. Kaj pa mlade ljudi, ki začenjajo z društvi? Tudi društva so zelo pomembna za družbeno življenje. Tudi društva ustvarjajo dodatno vrednost, ki pa se ne meri v €, ampak se meri v zadovoljstvu ljudi. Upam si reči, da več kot ima človek zanimih stvari za početi v življenju, srečnejši je. Manj kot imaš za početi, več razmišljaš o svetu in vsem, bolj nesrečen postajaš.

Mar ni največja sreča v življenju početi nekaj kar te osrečuje? Pa naj bo to, da imaš družino, da imaš fajn ženo, da imaš otroke, da imaš dobro službo, da uživaš v hobijih, da uživaš v vsem svojem početju….

Seveda, da počneš tisto, kar te osrečuje in ob tem še dobro zaslužiš, je pa sploh najbolj super. Mar ni društvo isto kot majhno podjetje? Mar ni mogoče društvo valilnica podjetnikov? Mar ni mogoče, da bi iz dobrega predsednika društva postal dober predsednik uprave ali dober podjetnik?

Vse izkušnje v življenju nam koristijo. Shranimo jih in nam bodo prav prišle. In ko vas bo naslednjič prijelo, da bi ustanovili društvo…Dobite službo na položaju, kjer boste podjetnikom lahko koristni….Ali pa imejte bogatega očeta:)

Kakorkoli že…Boj za sponzorska sredstva bo vedno ostal trd in neizprosen in vedno bo ta boj delal iz človeka klošarja. Če hočete denar zaslužit, potem društvo ni za vas. Potem je za vas podjetje:)

 

8 kolesniki, finskega proizvajalca PATRIA, že od vsega začetka dvigajo veliko “političnega” prahu v Sloveniji. Tako draga naložba v vojsko je vendarle dober poligon za “prepucavanje” politikov in pa konkurentov Patrie.

V “biznisu” je pač tako. Enkrat posel izgubiš, drugič ga dobiš. Kaj pa če imaš v 10 letih možnost sodelovati le v treh ali štirih takšnih poslih? Potem je vse odvisno od tega posla, ki ga dobiš. Če pri štirih možnih poslih dobiš 2 je verjetno v redu. Tudi če dobiš vsaj enega je verjetno v redu. Kaj pa če ne dobiš nobenega? Hja, potem imaš pa težavo.

Ste vedeli?

-Finci se precej razlikujejo od Slovencev-mentaliteta je povsem drugačna

-Na Finskem dokaj lahko dobiš službo za nedoločen čas-ne nategujejo z določenim časom v nedogled

-Strategija finske Patrie je v tem, da ima tudi država, ki kupuje njihove produkte, veliko od nabave

-Ogromno denarja, bo po drugih potek priteklo nazaj v Slovenijo. Mnogo ljudi je že nekaj zaslužilo, mnogi pa še bodo, prav zarad nakupa oklepnikov finske Patrie.

-Protidobava je učinkovita metoda, da se takšni nakupi izplačajo tudi državi kot je Slovenija

-Finski Patrii je najbolj pomemben dober proizvod, šele potem ostalo

-Patria se srečuje s težavnimi politiki po vsem svetu. Okoli volitev imajo vedno in povsod težave.

-V Patrii imajo zanimivo organiziranost. Ker je podjetje tako veliko si lahko privoščijo, da vam znotraj podjetja najdejo bolj primerno delovno mesto za vas. Če ti postane na delovnem mestu dolgčas, enostavno svojemu šefu sporočiš svoje želje in on se bo potrudil, da ti znotraj podjetja najde boljše delovno mesto.

-Finci so zelo neposredni ljudje. Če misliš, da je tvoj šef “kreten”, mu to lahko tudi poveš(seveda z razlogi) in ta ti tega ne bo zameril.

-Na Finskem starost ni pomembna. Ne glede na to ali si star 25 let, ali pa 60, te bodo enako spoštovali.

-Finci dajo priložnost izredno mladim ljudem. Pri nas si je težko predstavljati, da bi človek pri 29ih letih dobil priložnost delati v tujini na zelo odgovornem mestu. Pri Fincih to ni problem.

-Na Finskem arhitekt najprej nariše savno, potem začne okoli savne risati hišo.

Sam sem pristaš tega, da morajo domači proizvajalci vedno imeti prednost pred tujimi. Ampak le, če je domač proizvod ravno tako kvaliteten kot tuj, kar pa roko na srce mirno lahko rečemo, da večina slovenskih proizvodov ne dosega kvalitete tujih. Tudi Patriin konkurent Sistemska tehnika mislim, da ne dosega kvalietete Patrie. Krpana nisem imel možnost spoznati, pa vendar čisto laično gledano na vso stvar. Krpani v boju niso preizkušeni. Kako naj vemo, da bodo varovali naše vojake, če vozilo še ni bilo preizkušeno v boju? Če primerjamo Krpana in Patrio:

Kateri od teh dveh se vam zdi lepši? Izgled je daleč od tega, da bi bil odločilen pri nakupih. Pa vendar. Z lahkoto lahko rečem, da vozila, ki so tudi oblikovalsko dovršena, verjetno tudi znotraj skrivajo dovršeno tehniko. Finci so znani po svoji tekmovalnosti do konca, kar se odraža tako v gospodarstvu, kot tudi v športu. Njihova zagnanost do konca se vidi tudi na samem oklepniku.

Kako pa se izkaže Patria na bojišču?

Kako pa Krpan?

In kateri se vam zdi bolj mogočen? Kateri se boljše predstavi na bojišču? Izbiro prepuščam Vam. Pa tudi odločitev, kdo izkorišča nakup oklepnikov za politične igrice.